Kositer

Kositer je srebrna kovina, ki ima značilen rumenkast odtenek. Kositer je tako kot indij dovolj mehak, da ga je mogoče rezati brez večje sile. Ko se palica kositra upogne, lahko slišimo tako imenovani "kositrov krik " kot v kristalih kositra nastajajo kristali dvojčki; to lastnost imajo tudi indij, kadmij, cink in zmrznjeno živo srebro. Čisti kositer po strjevanju ohranja zrcalni videz, podoben večini kovin. Vendar se v večini kositrovih zlitin kovina strdi z dolgočasno sivo barvo. Kositer je po-prehodna kovina v skupini 14 periodnega sistema elementov. Pridobiva se predvsem iz minerala kasiterita, ki vsebuje kositrov oksid, SnO₂. Kositer kaže kemijsko podobnost z obema sosedoma v skupini 14, to je z germanijem in svincem, in ima dve glavni stopnji oksidacije, +2 in nekoliko stabilnejšo +4. Kositer je 49. najpogostejši element na Zemlji in je z 10 stabilnimi izotopi element z največjim številom stabilnih izotopov v periodnem sistemu, zahvaljujoč čarobnemu številu protonov. Ima dva glavna alotropa: pri sobni temperaturi je to stabilen β-kositer, srebrno bela, gnetljiva kovina, pri nizkih temperaturah pa preide v manj gost siv α-kositer, ki ima diamantno kubično strukturo. Kovinski kositer v zraku ne oksidira zlahka.

Kositer, ₅₀Sn

Kositer
Izgovarjava	IPA: [kɔˈsiːtəɾ]
Alotropi	srebrno-bel, β (beta); siv, α (alfa)
Videz	srebrnobel (beta, β) ali siv (alfa, α)
Standardna atomska teža Ar, std(Sn)	7002118710000000000♠118,710(7)
Kositer v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson Ge ↑ Sn ↓ Pb indij ← kositer → antimon
Vrstno število (Z)	50
Skupina	skupina 14 (ogljikova skupina)
Perioda	perioda 5
Blok	blok p
Razporeditev elektronov	[Kr] 4d10 5s2 5p2
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 18, 18, 4
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	trdnina
Tališče	231,93 °C
Vrelišče	2602 °C
Gostota (blizu s.t.)	bel, β: 7,265 g/cm3 siv, α: 5,769 g/cm3
v tekočem stanju (pri TT)	6,99 g/cm3
Talilna toplota	bel, β: 7,03 kJ/mol
Izparilna toplota	bel, β: 296,1 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	bel, β: 27,112 J/(mol·K)
Parni tlak P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k pri T (°C) 1.224 1.384 1.582 1.834 2.165 2.620
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	−4, −3, −2, −1, 0, +1, +2, +3, +4 (amfoterni oksid)
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 1,96
Ionizacijske energije	1.: 708,6 kJ/mol 2.: 1411,8 kJ/mol 3.: 2943,0 kJ/mol
Atomski polmer	empirično: 140 pm
Kovalentni polmer	139±4 pm
Van der Waalsov polmer	217 pm
Spektralne črte kositra
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	​telesno centrirana tetragonalna bel (β)
Kristalna struktura	​diamantna kubična siv (α)
Hitrost zvoka tanka palica	2730 m/s (pri r.t.) (zvito)
Temperaturni raztezek	22,0 µm/(m⋅K) (pri 25 °C)
Toplotna prevodnost	66,8 W/(m⋅K)
Električna upornost	115 nΩ⋅m (pri 0 °C)
Magnetna ureditev	siv: diamagnetik bel (β): paramagnetik
Magnetna susceptibilnost	(bel) +3,1·10−6 cm3/mol (298 K)
Youngov modul	50 GPa
Strižni modul	18 GPa
Stisljivostni modul	58 GPa
Poissonovo razmerje	0,36
Trdota po Brinellu	50–440 MPa
Številka CAS	7440-31-5
Zgodovina
Odkritje	okoli 32. stoletje pr. n. št.
Simbol	"Sn": iz lat. stannum
Najpomembnejši izotopi kositra
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 112Sn 0,97% stabilen 114Sn 0,66% stabilen 115Sn 0,34% stabilen 116Sn 14,54% stabilen 117Sn 7,68% stabilen 118Sn 24,22% stabilen 119Sn 8,59% stabilen 120Sn 32,58% stabilen 122Sn 4,63% stabilen 124Sn 5,79% stabilen 126Sn sled 2,3×105 let β− 126Sb
Kategorija: Kositer Wiki Slovenščinaprikaži · pogovor · Wiki Slovenščinauredi · zgodovina | reference

Prva zlitina kositra,ki se je že od leta 3000 prn.št. uporabljala v velikem obsegu, je bron, zlitina  kositra in  bakra. Po 600  pr.n.št.so začeli izdelovati čisti kovinski kositer iz 85–90% kositra, preostanek je običajno iz bakra, antimona in svinca, uporabljal se je za posodo vse od bronaste dobe do 20.  stoletja. Dandanes se kositer uporablja v številnih zlitinah, predvsem v mehkih spajkah iz svinca in svinca, ki vsebujejo običajno 60% ali več kositra, in pri izdelavi prozornih, električno prevodnih filmov indijevega kositrovega oksida za optoelektroniko. Druga velika vloga kositra so proti rji odporne prevleke jekla. Zaradi nizke toksičnosti anorganskega kositra se pocinjeno jeklo pogosto uporablja za pakiranje živil v pločevinke. Nekatere organokositrne spojine pa so lahko skoraj tako strupene kot cianid .

Fizikalne lastnosti

 

kositer je mehka, voljna, gnetljiva in visoko kristalna srebrno bela kovina. Ko se bar kositra ukrivi, je slišati prasketanje zaradi nastanka kristalov dvojčkov. Kositer se topi pri nizkih temperaturah kakih 232 °C, najniže v skupini 14.

Zunanji video

prehod β–α v kositru pri −40 °C časovna lupa; ona sekunda filma traja v resnici 1 uro

β-kositer (kovinska oblika ali struktura belega kositra, BCT), ki je stabilen pri sobni temperaturi in nad njo, je gnetljiv. α-kositer (nekovinska oblika ali siv kositer), ki je stabilen pod 13,2 °C, je po drugi strani krhek. α-kositer ima diamantno kubično kristalno strukturo, podobno kot diamant, silicij ali germanij. α-kositer nima kovinskih lastnosti, ker njegovi atomi tvorijo kovalentno strukturo, v kateri se elektroni ne morejo prosto gibati. Je mrko siv praškasti material, ki se razen v nekaj specializiranih polprevodniških aplikacijah ne uporablja. Ta dva alotropa, α-kositer in β-kositer, sta bolj pogosto znana kot sivi kositer in beli kositer. Obstajata še dva druga alotropa, γ in σ, in sicer pri temperaturah nad 161 °C  in tlakih nad več GPa. V hladnih razmerah se β-kositer spontano spreminja v α-kositer, pojav, ki je znan kot " kositrova kuga" ali "kositrova bolezen". Nekateri nepreverljivi viri pravijo tudi, da so se med Napoleonovo rusko kampanjo leta 1812 temperature tako ohladile, da so se pločevinasti gumbi na vojaških uniformah sčasoma razpadli, kar je prispevalo k porazu velike vojske - vztrajna legenda, ki verjetno nima ozadja v resničnih dogodkih.

Čeprav je temperatura transformacije α-β nominalno 13,2 °C, nečistoče (npr Al, Zn itd.) temperaturo prehoda znižajo precej pod 0 °C: Če se doda antimon ali bizmut, do prehoda verjetno sploh ne pride, kar poveča trajnost kositra.

Tržne vrste kositra (99,8%) se upirajo preoblikovanju zaradi zaviralnega učinka majhnih količin bizmuta, antimona, svinca in srebra, ki so prisotne kot nečistoče. Legirni elementi, kot so baker, antimon, bizmut, kadmij in srebro, povečajo njegovo trdoto. Kositer precej rad tvori trde, krhke intermetalne faze, ki so pogosto nezaželene. V drugih kovinah na splošno ne tvori trdnih raztopin širokih razponov in le redki elementi imajo omembe vrednost topnost v trdnem stanju v kositru. Preprosti evtektični sistemi pa so prisotni v kombinaciji z bizmutom, galijem, svincem, talijem in cinkom.

Kositer postane superprevodnik pod 3,72 K in je eden prvih superprevodnikov, ki se jih je raziskalo; Meissnerjev učinek, ena značilnih lastnosti superprevodnikov, so prvič dokazali v superprevodniških kristalih kositra.

Kemične lastnosti

Kositer se upira koroziji zaradi vode, lahko pa ga napadejo kisline in alkalije. Kositer se lahko zelo gladko polira in uporablja se kot zaščitni premaz za druge kovine. Zaščitni oksidni (pasivacijski) sloj preprečuje nadaljnjo oksidacijo. Kositer deluje kot katalizator, kadar je kisik v raztopini in pomaga pospešiti kemično reakcijo. 

Izotopi

Kositer ima deset stabilnih izotopov z atomskimi masami od 112, 114 do 120, 122 in 124, največje število med elementi v periodnem sistemu. Med njimi je največ ¹²⁰Sn (skoraj tretjina vsega kositra), ¹¹⁸Sn in ¹¹⁶Sn, najmanj pa ¹¹⁵Sn. Izotopi s parnimi masnimi števili nimajo jedrskega spina, tisti z neparnimi pa imajo spin +1/2. Kositer je s svojimi tremi skupnimi izotopi ¹¹⁶Sn, ¹¹⁸Sn in ¹²⁰Sn eden najlažjih elementov za odkrivanje in analizo z NMR spektroskopijo, njegovi kemijski premiki pa se nanašajo na SnMe
₄..

To veliko število stabilnih izotopov naj bi bilo neposreden rezultat atomskega števila 50, " čarobnega števila " v jedrski fiziki. Kositer se pojavlja tudi v 31 nestabilnih izotopih, ki zajemajo vse preostale atomske mase od 99 do 139. Razpolovni čas vseh radioizotopov je poleg ¹²⁶Sn z razpolovno dobo 230.000 let manj kot eno leto. Radioaktivni ¹⁰⁰Sn, odkriti leta 1994, in ¹²⁶Sn sta dva izmed redkih nuklidov z " dvojno čarobnim " jedrom: kljub temu, da sta nestabilna in imajo zelo enostransko razmerje med protonom in nevtronom, predstavljata končni točki, prek katerih stabilnost hitro upada. Za izotope med 111 in 131 je bilo značilnih še 30 metastabilnih izomerov, najbolj stabilen pa je ^121mSn z razpolovno dobo 43,9 let.

Relativne razlike v številčnosti stabilnih izotopov kositra lahko razložimo z različnimi načini tvorjenja pri zvezdni nukleosintezi. ¹¹⁶Sn do ¹²⁰Sn vključno nastajajo s s-procesom (zajem počasnih nevtronov) v večini zvezd in zato so najpogostejši izotopi, medtem ko ¹²²Sn in ¹²⁴Sn nastajata samo v r-procesu (hitri zajem nevtronov) v supernovah in sta manj pogosta. (Izotopi ¹¹⁷Sn do ¹²⁰Sn vključujejo prispevke tudi od r- procesa.) Končno, najredkejših s protoni bogatih izotopov, ¹¹²Sn, ¹¹⁴Sn in ¹¹⁵Sn, ni mogoče dobiti v pomembnih količinah v s - ali r- procesih in jih štejemo med p-jedra, katerih izvor še ni dobro razumljen. Nekatere hipoteze glede mehanizma za njihov nastanek predlagajo zajem protonov kot tudi foto razpad, čeprav bi ¹¹⁵Sn lahko tudi nastajal delno v s -procesu, bodisi neposredno bodisi kot potomec dolgoživega ¹¹⁵In

Besedo cin si delijo germanski jeziki in jo lahko izsledimo do rekonstruiranega protogermanskega *tin-om  ; sorodniki vključujejo nemški Zinn , Švedski tenn in nizozemski tin. V drugih indoevropskih vejah besede ne najdemo, razen kot izposojeno iz germanske veje (npr. Irski tinne iz angleščine).

Latinsko ime stannum prvotno pomenilo zlitino srebra in svinca, v 4. stoletju pa je pomenilo 'cin' - starejše latinsko ime zanj je bilo plumbum candidum , ali "beli svinec". Stannum očitno prihaja iz prejšnjega stāgnum (kar pomeni isto snov), izvor romanskih in keltskih izrazov za kositer. Izvor stannum / stāgnum ni znan; lahko da ima pred-indoevropske korenine.

Meyers Konversations-Lexikon po drugi strani zagovarja tezo, da stannum izhaja iz (predhodnika) v kornijščina stean , in je dokaz, da je bil Cornwall v prvih stoletjih našega štetja glavni vir kositra.

 

Pridobivanje in uporabo kositra je mogoče datirati v začetke bronaste dobe okoli leta 3000 pred našim štetjem, ko so opazili, da imajo bakreni predmeti iz rud več kovin z različnimi deleži različne fizikalne lastnosti. Najzgodnejši bronasti predmeti so imeli vsebnost kositra ali arzena manj kot 2%, zato naj bi bili rezultat nenamernega legiranja zaradi prisotnostii kovin v bakreni rudi. Dodatek druge kovine bakru poveča njegovo trdoto, zniža temperaturo taljenja in izboljša postopek ulivanja z izdelavo bolj tekoče taline, ki se ohladi na gostejšo, manj gobasto kovino. To je bila pomembna novost, ki je omogočila veliko bolj zapletene oblike pri odlivanju v zaprte kalupe bronaste dobe. Arsenski bronasti predmeti se prvič pojavijo na Bližnjem vzhodu, kjer je arzen pogosto povezan z bakrovo rudo; zelo hitro je tveganje za zdravje postalo jasno in iskanje virov se je osredotočilo na veliko manj nevarne kositrne rude. To je ustvarilo povpraševanje po redkem kovinskem kositru in oblikovalo trgovsko mrežo, ki je daljne vire kositra povezovala s trgi bronaste dobe. 

Kasiterit (SnO₂), oblika kositrovega oksida, je bil v starih časih najverjetneje prvotni vir kositra. Druge oblike kositrove rude so manj bogati sulfidi, kot je stanit, ki zahtevajo bolj vključen postopek taljenja. Kasiterit se pogosto kopiči v naplavinah kot usedline, saj je trši, težji in kemično bolj odporen kot pripadajoči granit. Kasiterit je običajno črne ali na splošno temne barve in te nanose je mogoče zlahka videti na rečnih bregovih. Aluvialne depozite je bilo mogoče mimogrede zbirati in izpirati po podobnih metodah kot pri iskanju zlata.

Anorganske spojine

V veliki večini svojih spojin ima kositer oksidacijsko stanje II ali IV.Halogenidne spojine so znane v obeh stopnjah oksidacije. Za Sn (IV) so znani vsi štirje halogenidi: SnF₄, SnCl₄, SnBrl₄ in SnI₄. Trije težji med njimi so hlapne molekularne spojine, tetrafluorid pa je polimer. Vsi štirje halogenidi obstajajo tudi kot soli Sn(II): SNF₂ SnCl₂, SnBr₂ in SnI₂. Vse štiri so trdi polimeri. Od teh osmih spojin imajo samo jodidi barvo.

Kositrov (II) klorid je komercialno najpomembnejši kositrov halid. Kot za druge podobne spojine, reagira klor s kovinskim kositrom, da nastane SnCl₄, v reakciji klorovodikove kisline in kositra pa nastane SnCl₂ in vodikov plin. Druga možnost je, da se SnCl₄ in Sn združita s kositrovim (II) kloridom v naslednji reakciji :

SnCl₄ + Sn → 2 SnCl₂

Kositer lahko tvori veliko oksidov, sulfidov in drugih halkogenidnih spojin. Dioksid SnO₂ (kasiterit) nastane pri segrevanju kositra v prisotnosti zraka. SnO₂ je amfoterenkar pomeni, da se raztaplja tako v kislih kot bazičnih raztopinah. Stanati s strukturo [Sn(OH)_6] ^2-, kot K₂[Sn(OH)₆]_, so tudi znani, čeprav prosta kositrova kislina H₂[Sn(OH)₆] ni znan.

Sulfidi kositra obstajajo v +2 in +4 stopnjah oksidacije: kot kositer (II) sulfid in kositer (IV) sulfid (mozaično zlato ).

 

Hidridi

Stanan (SnH₄), s kositrom v +4 stopnji oksidacije je nestabilen. Vendar so organokositrni hidridi dobro znani, npr. Tributiltin hidrid (Sn (C₄H₉)₃H). Te spojine sproščajo prehodne tributil kositer radikale, ki so redki primeri spojin kositra (III).

Organokositrne spojine

Organokositrne spojine, včasih imenovane tudi stanani, so kemične spojine z vezjo kositer-ogljik. Med spojinami kositra so organski derivati komercialno najbolj uporabni. Nekatere organokositrne spojine so zelo strupene in so se uporabljale kot biocidi. Prva organokositrna spojina, o kateri se je poročal, je bil dietiltin dijodid ((C₂H₅)₂Snl₂) leta 1849.

Večina organokositrnih spojin so brezbarvne tekočine ali trdne snovi, ki so stabilne na zraku in v vodi. Privzemajo tetraedrično geometrijo. Spojine tetraalkil- in tetraariltina se lahko pripravijo z uporabo Grignardovih reagentov :

SnCl
₄ + 4 RMgBr → R
₄Sn + 4 MgBrCl

Mešane halogenid-alkili, ki so pogostejši in komercialno pomembnejši od derivatov tetraorgana, se pripravljajo z reakcijami prerazporeditve :

SnCl
₄ + R
₄Sn → 2 SnCl₂R₂

Dvovalentne organokositrne spojine so neobičajne, čeprav pogostejše kot sorodne dvovalentne organogermanijeve in organosilicijeve spojine. Večjo stabilizacijo, ki jo uživa Sn (II), pripisujemo " učinku inertnega para ". Spojine organokositra (II) so tako stanileni (formula: R₂Sn, kot je videti v singletnih karbenih) kot distanileni (R₄Sn₂), ki so približno enakovredni alkenom. Oba razreda kažeta nenavadne reakcije.

 

Kositer nastane v dolgem s -procesu v zvezdah z nizko do srednjo maso (z masami od 0,6 do 10-krat večje od mase Sonca) in nazadnje z beta razpadom težkih izotopov indija. Kositer je 49. najpogostejši element v zemeljski skorji, ki predstavlja 2 ppm v primerjavi s 75 ppm za cink, 50 ppm za baker in 14 ppm za svinec.

Kositer se ne pojavlja kot naravni element, temveč ga je treba pridobivati iz različnih rud. Kasiterit (SnO₂) je edini komercialno pomemben vir kositra, čeprav se majhne količine kositra pridelujejo tudi iz kompleksnih sulfidov, kot so stannit, cilindrit, frankeit, kanfildit in teallit. Minerali s kositrom so skoraj vedno povezani z granitno kamnino, običajno na ravni 1% vsebnosti kositrovega oksida.

Zaradi večje specifične teže kositrovega dioksida je približno 80% pridobljenega kositra iz sekundarnih nahajališč, ki jih najdemo nizvodno od primarnih najdišč. Kositer se pogosto pridobiva iz zrnc, ki jih je v preteklosti sprala voda in odložila v doline ali morje. Najbolj ekonomični načini pridobivanja kositra je poglabljanje, hidravlično kopanje ali odprte jame. Večina svetovnega kositra je izdelan iz Placer depozitov, ki lahko vsebujejo tudi tako malo kot 0,015% kositra.

Svetovne zaloge rudnika kositra (v tonah, 2011)

Država	Rezerve
Kitajska	1.500.000
Malezija	250.000
Peru	310.000
Indonezija	800.000
Brazilija	590.000
Bolivija	400.000
Rusija	350.000
Avstralija	180.000
Tajska	170.000
Drugo	180.000
Skupaj	4.800.000

V letu 2011 so izkopali približno 253.000 ton kositra, večinoma na Kitajskem (110.000 t), Indoneziji (51.000 t), Peruju (34.600 t), Boliviji (20.700 t) in Braziliji (12.000 t). Ocene za proizvodnjo kositra so se v preteklosti spreminjale glede na dinamiko ekonomske izvedljivosti in razvoja rudarskih tehnologij, vendar se ocenjuje, da bo Zemlji ob sedanjih stopnjah porabe in tehnologijah v 40 letih zmanjkalo kositra, ki ga je mogoče rudariti. Lester Brown meni, da bi kositra lahko zmanjkalo v 20 letih na podlagi izjemno konzervativne ekstrapolacije 2-odstotne rasti na leto.

Sekundarni ali odpadni kositer je tudi pomemben vir kovine. Predelava kositra s sekundarno proizvodnjo ali recikliranjem odpadnega kositra se hitro narašča. Medtem ko ZDA od leta 1993 ne kopajo in tudi več ne talijo kositra, so bile največja sekundarna proizvajalka, ki je leta 2006 reciklirala skoraj 14.000 ton. O novih nahajališčih poročajo v Mongoliji leta 2009 pa je skupina Seminole Group Colombia CI, SAS odkrila nova nahajališča v Kolumbiji.

Deset največjih podjetij je leta 2007 proizvedlo večino kositra na svetu.Večina svetovnega kositra se trguje na Londonski borzi kovin (LME) iz osmih držav pod 17 blagovnimi znamkami. Leta 1947 je bil ustanovljen Mednarodni svet za kositer, ki je nadzoroval cene kositra, dokler ni leta 1985 propadel. Leta 1984 je bilo ustanovljeno Združenje držav proizvajalk kositra, v katerega so bili včlanjeni Avstralija, Bolivija, Indonezija, Malezija, Nigerija, Tajska in Zair. Londonska borza kovin (LME) je glavno mesto za trgovanje s kositrom. Drugi pogodbeni trgi kositra so trg kositra v Kuala Lumpurju (KLTM) in borza kositra v Indoneziji (INATIN).

 

Kositer je edinstven med drugimi mineralnimi surovinami zaradi zapletenih sporazumov med državami proizvajalkami in državami potrošnicami iz leta 1921. Prejšnji sporazumi so bili nekoliko neformalni in občasni ter so leta 1956 privedli do "prvega mednarodnega sporazuma o kositru", prvega iz nenehno oštevilčenih serij, ki so se dejansko propadle leta 1985. S to vrsto sporazumov je Mednarodni svet za kositer (ITC) znatno vplival na cene kositra. ITC je podpiral ceno kositra v obdobjih nizkih cen z nakupom kositra za njegove varovalne zaloge in v obdobjih visokih cen trg s prodajo kositra iz zaloge umirjal. To je bil pristop prostega trga, katerega namen je bil zagotoviti zadosten pretok kositra v države potrošnice in dobiček za države proizvajalke. Vendar zaloge niso zadoščale in večino teh 29 let so cene kositra naraščale, včasih močno, zlasti med letoma 1973 in 1980, ko je močna inflacija pestila številna svetovna gospodarstva.

V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih je ameriška vlaga agresivno prodajala svoje zaloge kositra, deloma zato, da izkoristi zgodovinsko visoke cene kositra. Ostra recesija 1981–82 je bila precej huda za industrijo pločevine. Poraba kositra se je močno zmanjšala. ITC se je uspel izogniti resničnim strmim padcem s pospešenim odkupom svojih rezervnih zalog; ta dejavnost je zahtevala, da se je ITC veliko zadolževal pri bankah in kovinskih podjetjih za povečanje svojih virov. ITC se je še naprej zadolževal do konca leta 1985, ko je dosegel svoj kreditni limit. Takoj je sledila velika "kositrska kriza" - kositer je bil za približno tri leta izključen iz trgovanja na Londonski borzi kovin, ITC se je kmalu zatem razpustil in cena kositra, ki je zdaj v prostem tržnem okolju, je strmo padla na 4 dolarje na funt in na tej ravni ostala v devetdesetih letih. Cena se je do leta 2010 znova višala, po porastu potrošnje pa je sledila svetovna gospodarska kriza 2008–2009, ki je spremljala obnovo zalog in nadaljnjo rast potrošnje svetovnih gospodarstev v razvoju.

Spajka

Leta 2018 je bila za spajkanje uporabljena slaba polovica vsega proizvedenega kositra. Preostanek je bil razdeljen med prevleke s kositrom,kemikalije kositra, medenino in bronaste zlitine ter specialne namene. i

 

Kositer se že dolgo uporablja v zlitinah s svincem kot spajkanje v količinah od 5 do 70% m / m. Kositer s svincem tvori evtektično zmes v utežnem deležu 61,9% kositra in 38,1% svinca (atomski delež: 73,9% kositra in 26,1% svinca), s temperaturo tališča 183 ° C (361,4 ° F). Takšne spajke se uporabljajo predvsem za spajanje cevi ali električnih vezij. Odkar sta 1. julija 2006 začela veljati direktiva Evropske unije o odpadni električni in elektronski opremi (direktiva o OEEO) in direktiva o omejevanju nevarnih snovi, se je vsebnost svinca v takih zlitinah zmanjšala. Zamenjava svinca ima številne težave, vključno z višjim tališčem in tvorbo brčic kositra,, ki povzročajo električne težave. V svinčevih spajkah se lahko pojavi kositrova kuga, kar povzroči izgubo spajkanega spoja. Pospešeno se iščejo nadomestne zlitine, čeprav težave s celovitostjo sklepov ostajajo.

Kositrne prevleke

Kositer se zlahka veže na železo in se uporablja za proti-korozijske prevleke svinca, cinka in jekla. Pokositrene jeklene posode se pogosto uporabljajo za konzerviranje hrane, kar predstavlja velik del trga kovinskega kositra. Konzerva iz pločevine za konzerviranje hrane je bila prvič izdelana v Londonu leta 1812. Bakrene posode za kuhanje, kot so ponev in ponve, so pogosto obložene s tanko prevleko iz kositra, ker je kombinacija kislih živil in bakra lahko strupena.

Primeri zastrupitve s kovino kositra, njenimi oksidi in solmi so skoraj neznani. Po drugi strani pa so nekatere organokositrne spojine skoraj tako strupene kot cianid.

Izpostavljenost kositru na delovnem mestu je lahko z vdihavanjem, stikom s kožo in stikom z očmi. Uprava za varnost in zdravje pri delu (OSHA) je postavila zakonsko mejo (dovoljeno mejo izpostavljenosti) za izpostavljenost kositru na delovnem mestu kot 2 mg / m ³ v 8-urnem delovnem dnevu. Nacionalni inštitut za varnost in zdravje pri delu (NIOSH) je določil priporočeno mejo izpostavljenosti (REL) 2 mg / m ³ v 8-urnem delovnem dnevu. Na ravni 100 mg / m ³, kositer je takoj nevaren za življenje in zdravje.