Umberto Eco

januar">5. januar 1932, Alessandria, Italija, † 19. februar 2016, Milano.

Umberto Eco
Rojstvo	5. januar 1932({{padleft:1932|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[…] Alessandria, Kraljevina Italija
Smrt	19. februar 2016({{padleft:2016|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})[…] (84 let) Milano, Italija
Državljanstvo	Italija  Kraljevina Italija
Poklic	filozof, romanopisec, esejist, pedagog, scenarist, prevajalec, univerzitetni učitelj, semiotik, pisatelj, literarni kritik, medievalist, strokovnjak za književnost, zgodovinar
Obdobje	Filozofija 20. / 21. stoletja
Regija	Zahodna filozofija
Šola/tradicija	kontinentalna filozofija
Glavna zanimanja	literarna kritika, semiotika
Pomembne ideje	(opera aperta)
Vplivi Joyce, Borges, Peirce, Kant, Lévi-Strauss, Merleau-Ponty, Adorno, Gramsci, Kafka, Baudelaire, Pareyson, Croce, Conan Doyle
Podpis
Spletna stran
umbertoeco.it

Eco je bil rojen v mestu Alessandria v Italiji. Njegov oče Giulio je bil računovodja preden so ga vpoklicali v tri vojne. Med 2. svetovno vojno se je Umberto skupaj z mamo Giovanno preselil v majhno vas v Piemontskih gorah.

Njegov priimek je akronim za ex caelis oblatus (lat: dan z nebes), ki je prvič bil dan njegovemu dedu.

Po doktoratu iz srednjeveške filozofije in literature (Tomaž Akvinski) leta 1954 je bil najprej zaposlen na RAI v kulturnem uredništvu televizije, kasneje je med drugim predaval estetiko na fakultetah v Torinu in Milanu, kamor se je po poroki septembra 1962 z nemško učiteljico umetnosti Renate Ramge preselil, ter semiotiko na univerzi v Bologni. Na številnih univerzah, na katerih je predaval, so mu podelili tudi častne doktorate. Svetovno znan pisatelj je postal s prvencem Ime rože (1980).

Je priznani semiotik in medievalist. Nekatere ugotovitve v njegovem znanstvenem delu (Odprto delo, Odsotna struktura, Razprava o splošni semiotiki, Umetnost in lepota v srednjeveški estetiki, Moje interpretacije, Interpretacija in nadinterpretacija) so vplivale tudi na njegove romane: Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne in Baudolino. V njih je opazna postmodernistična predpostavka, da novo v literaturi ni več možno, mogoče pa je iz delčkov (literarne) tradicije sestaviti nove kombinacije in tako prenavljati dediščino oziroma vzpostaviti dialog literature z literaturo. Ecovi romani združujejo literarne aluzije in jezikovno znanje, oblikovano v različna družbena, zgodovinska in filozofska sporočila.

Romani

• Ime rože (Il nome della rosa, 1980)
• Foucaultovo nihalo (Il pendolo di Foucault, 1988)
• Otok prejšnjega dne (L'isola del giorno prima, 1994)
• Baudolino (Baudolino, 2000)
• Skrivnostni plamen kraljice Loane (La misteriosa fiamma della regina Loana, 2004)
• Praško pokopališče (Il cimitero di Praga, 2010)

Filozofska dela

• Il problema estetico in San Tommaso (1956)
• "Sviluppo dell'estetica medievale", v Momenti e problemi di storia dell'estetica (1959 )
• Opera aperta (1962, rev. 1976)
• Diario Minimo (1963)
• Apocalittici e integrati (1964)
• Le poetiche di Joyce (1965)
• Il costume di casa (1973)
• Trattato di semiotica generale (1975)
• Il Superuomo di massa (1976)
• Dalla periferia dell'impero (1977)
• Lector in fabula (1979)
• Sette anni di desiderio (1983)
• Postille al nome della rosa (1983)
• Semiotica e filosofia del linguaggio (1984)
• I limiti dell'interpretazione (1990)
• Interpretation and Overinterpretation (1992)
• Iskanje popolnega jezika v evropski kulturi (La ricerca della lingua perfetta nella cultura europea, 1993)
• Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove (Sei passeggiate nei boschi narrativi, )
• Incontro - Encounter - Rencontre (1996 - v italijanščini, francoščini in angleščini)
• In cosa crede chi non crede? (skupaj z Carlo Maria Martini, 1996 )
• Cinque scritti morali (1997)
• Kant e l'ornitorinco (1997)
• Serendipities: Language and Lunacy (1998)
• Il secondo diario minimo (1994)

Navodila

• Kako napišemo diplomsko nalogo (Come si fa una tesi di laurea, 1977)

Za otroke

(ilustracije: Eugenio Carmi)

• La bomba e il generale (1966, rev. 1988 - prevaja se kot: Bomba in general)
• I tre cosmonauti (1966 - prevaja se kot: Trije astronavti)
• Gli gnomi di Gnu (1992)