Gregor XVI.
september">18. september 1765, Belluno, † 1. junij 1846, Rim.
Gregor XVI. ECMC | |
---|---|
Sedež | 21. marec 1825 kardinal in pectore 13. marec 1826 kardinal-duhovnik pri San Callisto |
Izvoljen | 2. februar 1831 (izvoljen) |
Začetek papeževanja | 6. februar 1831 (posvečen in kronan). |
Konec papeževanja | 1. junij 1846 (15 let, 119 dni) |
Predhodnik | Pij VIII. |
Naslednik | Pij IX. |
Redovi | |
Duhovniško posvečenje | 1787 |
Škofovsko posvečenje | 6. februar 1831 posvečevalec kardinal Bartolomeo Pacca |
Povzdignjen v kardinala | 21. marec 1825 kardinal in pectore 13. marec 1826 kardinal-duhovnik pri San Callisto imenoval ga je Leon XII. |
Položaj | 252. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Bartolomeo Alberto Cappellari 18. september 1765[…] Belluno, Beneška republika |
Smrt | 1. junij 1846[…] (80 let) Rim |
Pokopan | Bazilika svetega Petra, Rim-Vatikan |
Narodnost | italijanska |
Vera | katoliška |
Starši | Giovanni Battista Capellari Giulia Cesa-Pagani |
Prejšnji položaj |
|
Alma mater | Univerza v Bologni jezuitski zavod Campana (Osimo) jezuitski zavod Montalto (Bologna) |
Podpis | |
Insignije | |
Drugi papeži z imenom Gregor Catholic-hierarchy.org |
Papež Katoliške Cerkve in vladar Papeške države je bil med letoma 1831 in 1846.
Jernej - s celotnim krstnim imenom Bartolomeo Alberto - se je rodil kot najmlajši od petih otrok 18. septembra 1765 v družinski poletni rezidenci starodavne plemiške družine Capellari v kraju Mussoi, zaselku Belluna. Oče Giovan Battista Cappellari je bil notar, prav tako je bil notar oče njegove žene, ki ji je bilo ime Giulia Cesa. Očetova družina, ki je že stoletje pripadala malomeščanskemu plemstvu, se je v preteklosti odlikovala v izvedenosti v pravu; nekaj članov pa je opravljalo tudi cerkvene službe. Družina Cappellari, poznana v mestu od srede 16. stoletja, je sodelovala v mestnem svetu že od 1670..
Osnovno izobrazbo mu je podajal belunski kanonik G. Carrera; ko je imel petnajst let, je njegova sestra Caterina vstopila v samostan cistercijank, kar je tudi njega spodbudilo k meniškemu življenju.
Tako je 23. avgusta 1783 vstopil samostan kamaldulencev San Michele di Murano pri Benetkah na otoku Murano. Privzel si je redovno ime brat Mavro. Leta 1786 je napravil redovne zaobljube. Od 1790 je v istem samostanu poučeval filozofijo in naravoslovje.
1787 je prejel duhovniško posvečenje.
Cappellarij je 1795 odšel za vrhovnega pravobranilca reda v Rim, kjer je spremljal širjenje idej francoske revolucije, ki so se širile po Evropi vse do prestolnice katoliškega sveta. Prepričan je bil, da sta protestantizem – in janzenizem s slabitvijo in spodkopavanjem papeževega ugleda tlakovala pot uspehom prekucije. Na tej predpostavki je zgradil svoje delo Il trionfo della Santa Sede e della Chiesa contro gli assalti de' novatori combattuti e respinti colle loro stesse armi
To delo je zasnoval že 1789, pripravil 1796, vendar ga je objavil v Rimu šele leta 1799. Sam pravi, da so delo sobratje in sodobniki opazili šele, ko je on postal papež.
21.marca 1825 je bil povzdignjen v kardinala in pectore. 13. marca 1826 je papež objavil javno to imenovanje in je bil imenovan za kardinala-duhovnika pri San Callisto.
1. oktobra 1823 je bil imenovan za prefekta Družbe za širjenje vere.
Leta 1823 je postal vrhovni predstojnik reda.
2. februarja 1831 je bil v konklavu izvoljen za papeža. 6. februarja istega leta je prejel škofovsko posvečenje.
Cela Evropa se je po Napoleonovih vojnah začela vedno bolj deliti na narodnostni osnovi. V Italiji so tozadevno gibanje imenovali risorgimento, kar pomeni ponovno vstajenje ali prebujenje ter zaznamuje dobo po Napoleonovem porazu. Takrat so se 1815 zbrali zmagovalci na Dunajskem kongresu, kjer so vzpostavili prejšnje ravnotežje sil, vendar niso ponudili času primernih preureditev. Prevratniške ideje pa niso zamrle in njihovi italijanski nosilci so pričakovali zlasti osvoboditev od avstrijskega gospostva na severu in španskega na jugu. Vodstvo tega združevalnega gibanja so prevzeli Savojci, ki so imeli za središče svojega delovanja piemontski Turin.
V tem času se je vedno bolj krepilla težnja po združitvi Italije, ki jo je pravzaprav spodbudil že Napoleon, ko je zedinil vse italijanske državice vključno s Papeško, in se je to nadaljevalo tudi po drugih delih Evrope. Po eni strani je zadal smrtni udarec Svetorimskemu cesarstvu z ustvarjanjem najprej od Francozov odvisne, po njegovem padcu pa stvarno ustanovljene Nemške zveze, ki pa je bila najprej pod vodstvom Avstrije, po drugi strani pa pod vedno večjim vplivom od z vojaškimi osvajanji okrepljene Prusije.
V tem pogledu je Gregor XVI. čvrsto zagovarjal stališče o zemeljski in duhovni oblasti papeža in njegovih pravicah, ki jih je najprej osporaval Napoleon z uničenjem Cerkvene države, nato pa tudi italijansko preporodno gibanje Risorgimento, katerega prav zato ni podpiral, čeprav mu je v začetku bil naklonjen. Papež takrat ni bil le duhovni voditelj krščanstva, ampak tudi zemeljski vladar Papeške države, ki jo je pridobil nazaj skoraj v celoti po Napoleonovem padcu: obdržala pa se je lahko le s pomočjo tujih čet. Gre torej za sovpadanje dveh različnih ravni: zemeljske in nadzemeljske.
V srednjem veku je njuno medsebojno povezanost izražala zamisel o dveh mečih in sta bili oblasti priznani od vladarjev ter bolj ali manj uravnoteženi. V novem veku pa so se razmere začele hitro nagibati v korist zemeljske oblasti, toda ne papeževe. Sodobne države in njihovi vladarji so pod vplivom razsvetljenstva uveljavljali vse večjo neodvisnost od Katoliške Cerkve, obenem pa si prisvajali vedno večji vpliv in oblast ne le na posvetnem, ampak tudi na duhovnem območju in so tako vedno bolj posegali tudi v čisto cerkvene zadeve. V Franciji se je to izražalo v zagovarjanje "galikanskih členov", v Avstriji pa je to do skrajnosti pritiral jožefinizem. To teženje je doseglo na svetovni ravni na cerkvenem področju vrhunec z zatrtjem Družbe Jezusove (1773), ki je bila pravzaprav največja podpora in obramba papeštva in Cerkve. Na posvetnem področju pa je to nezadovoljstvo izbruhnilo in bilo gnano do skrajnih posledic v Francoski revoluciji (1789), ki je nekaj let pozneje surovo pometla - vsaj začasno - tako s posvetnimi kot cerkvenimi tisočletnimi ustanovami.
Tako idejam Francoske revolucije kot tudi Risorgimenta so bili skoraj vsi sodobni papeži sicer naklonjeni; ko so se pa gibanja otela nadzoru in se usmerila zoper koristi Cerkve, pa tudi zoper njeno versko in nravno učenje, so najprej francoski revolucionarji, nato pa tudi italijanski nacionalisti postali nepomirljivi nasprotniki Cerkve, zlasti pa papeške posvetne oblasti. V Franciji je dosegel vrhunec surovosti Robespierov teror, medtem ko je italijansko liberalno gibanje kmalu zdrsnilo v maščevalni iredentizem in fašizem.
Kljub temu torej, da so bili vsi takratni papeži Italijani, so prav vsi - začenši od Pija VI. pa vse do Pija IX. in poznejši, vztrajali v teženju in zahtevi, da njihovo duhovno poslanstvo obsega ne le pripadnike enega naroda, ampak prav vse katoličane po vesoljnem svetu. Zato so odklanjali politično vodstvo, ki jim ga je italijansko nacionalno-liberalno gibanje sprva ponujalo. Bolj zapleteno in nejasno od papeževe duhovne vloge je tako vedno bolj postajalo skoraj nerešljivo vprašanje njegove zemeljske oblasti, ki se je zadovoljivo rešilo šele z Lateranskimi sporazumi (1929), za katerega sta najbolj zaslužna Pij XI. in Mussolini.
V času po 1870 je papežu, ki je popolnoma izgubil zemeljsko oblast na področju Papeške države in je svojevoljno postal Vatikanski jetnik (1870) - ki se ni več premaknil iz Vatikana, ostalo le duhovno poslanstvo, ki torej nikoli ni bilo omejeno le na eno države ali na en narod, ampak se je raztezalo slej ko prej na vesoljni svet z nepričakovanim in edinstvenim paradoksom: bolj ko je pešala papeška zemeljska moč, toliko bolj sta rastla duhovna moč in vplivnost papeštva.
Papež Gregor XVI. je ostajal še vedno na srednjeveškem načelu o oblasti dveh mečev, ki pa ni imelo več nobene moči na svetovnem ali evropskem območju, pa ga je zato uveljavljal - tudi s silo - le na področju Papeške države. Dosledno je bil zvest stalnemu cerkvenemu učenju, da je papež duhovni voditelj vseh narodov. Ko si ga je italijanski risorgimento hotel prisvojiti za voditelja pri zedinjenju Italije, in je to odklonil, se je prejšnje navdušenje liberalnih krogov spremenilo v odkrito in nepomirljivo sovraštvo. To se je začelo že pod Gregorjem, vrhunec pa doseglo pod Pijem IX.
2. februarja 1831, po petdesetdnevnem papeškem konklavu, je bil za naslednika papeža Pija VIII. (1829–30) izvoljen Cappellari prav nepričakovano. Na njegovo izvolitev je vplivalo dejstvo, da se je izvolitvi najbolj verjetnega kandidata, kardinala Giustinianija, postavil po robu veto španskega kralja Ferdinanda VII.
Po tem vetu je prišlo do zastoja med drugima dvema glavnima kandidatoma, De Gregorijem in Paccom. Kardinale je končno spodbudilo k hitri odločitvi sporočilo parmskega vojvoda, da bo na severu Papeške države izbruhnil upor.
Da bi prišli iz slepe ulice, so se kardinali hitro odločili za Cappellarija, ki pa ni tako kmalu dosegel potrebnih triinosemdeset glasov, ko je bila končno dosežena kanonično zahtevana dvotretjinska večina.
Že takoj na začetku svojega vladanja je moral doživeti izgon svojih uradnikov iz različnih mest, ko so oborožene tolpe, ki so dobivale podporo iz Francije, zahtevale, da se odpove zemeljski oblasti. V teh brezizhodnih razmerah mu je pomagala Avstrija, ki je dvakrat zatrla upor: 1831 in 1832.
Leta 1843 je ponovno izbruhnila revolucija, ki jo je vodil Mazzini, a so ga papeški vojaki premagali. Potem so širili nezadovoljstvo med kmečkim prebivalstvom, pa tudi med nižjo duhovščino, kjer je bil najbolj uspešen Gioberti, ki je brenkal na narodnostni ponos govoreč »O moralnem in državljanskem prvenstvu Italijanov« ("Del primato morale e civile degli Italiani" – 1843).
Ta revolucija od spodaj je našla pomoč pri tisti od zgoraj. Avstrija je namreč z zadušitvijo revolucije in vkorakanjem svojih čet v Papeško državo spodbudila ljubosumje Francije. Ko so Avstrijci prvič vstopili v državo, je francoski kralj Ludvik Filip oporekal; ko pa so vkorakali drugič, si je Francija prilastila Ancono in jo držala zasedeno v nasprotju s pogodbo (1832-38), vse dokler Avstrija ni umaknila svojih krdel.
Velike sile so papežu leta 1831 v memorandumu predlagale nekatere reforme, npr. obsežno pomilostitev upornikov, sprejem laikov v vse državne urade, vzpostavitev volilne monarhije… Gregor XVI. je res uvedel nekatere novosti, ki so se mu zdele smotrne; a verjetno premalo, da bi zadovoljil ljudstvo in tudi dobronamerno pokroviteljstvo velikih sil.
Obenem je bil papež nepopustljiv do izkoriščanja delavcev, tudi na lastnem ozemlju; zlasti pa ni trpel hujskačev in prevratnikov, posebej pa še njihovih voditeljev.
1. | Quel Dio | Zahvala za odkritje in zadušitev zarote | 5. april 1831 | |
2. | Summo iugiter studio | O mešanih krščanskih zakonih | 27. maj 1832 | |
3. | Cum primum | O državljanski pokorščini | 9. junij 1832 | |
4. | Mirari vos | O svobodomiselnosti in verski brezbrižnosti | 15. avgust 1832 | |
5. | Quo graviora | Kristjani ne smejo sodelovati v prostozidarskih ložah | 4. oktober 1833 | |
6. | Singulari nos | O zmotah v spisih duhovnika Lammenais-a | 25. junij 1834 | |
7. | Commissum divinitus | Odnos med Cerkvijo in državo | 17. maj 1835 | |
8. | In supremo apostolatus | Bog prepoveduje suženjstvo | 3. december 1839 | |
9. | Probe nostis | Širjenje prave katoliške vere | 18. september 1840 | |
10. | Inter praecipuas | Prepoved branja neodobrenih prevodov svetega pisma | 8. maj 1844 | |
11. | Quas vestro | Mešani zakoni zlasti na Ogrskem | 30. april 1841 |
Med njimi je bila najpomembnejša okrožnica In supremo apostolatus iz leta 1839, ki je v duhu učenja svetega pisma, cerkvenega učiteljstva in zlasti papežev ponovno obsodila suženjstvo kot zločin nad človeškim dostojanstvom in sramoto za človeštvo, ki pa je še vedno obstajalo – med drugim zlasti v južnih državah ZDA. Zato je značilno, da je bila prebrana prvič v ameriškem Baltimoru. Papež je dal podporo za ureditev katoliške hierarhije v ZDA.
Svoje mnenje o svobodi tiska, vesti in o ločitvi Cerkve od države in o drugih vprašanjih je strnil v enciklikah Mirani vos in Singulari nos, kjer prepoveduje katoličanom sodelovanje v tajnih prostozidarskih društvih (Quam graviora). Bil je povezan z sveto alianso. Spodbujal je organiziranje katoliške hierarhije v ZDA.
Opazno je, da kar dve pomembni okrožnici: Summo iugiter studio iz leta 1832 in Quas vestro iz 1841 govorita o mešanih zakonih. Slovesna poroka je bila možna le, kadar je bila zagotovljena katoliška vzgoja vseh otrok. V zvezi s tem je prihajalo tudi do napetosti. Katoličane v Nemčiji je dvignil na noge zlasti »Kölnski primer”. 20. novembra 1837 je pruska vlada zaprla kölnskega nadškofa Clemensa Vischeringa; razlog je bil njegovo dosledno izvajanje papeških smernic, ki pa jih vlada ni dovolila javno objaviti; izdala je v zvezi s tem vprašanjem svoje lastne smernice, ki pa so se precej razlikovale od papeških. Zato je papež Gregor XVI. kmalu nato slovesno in javno oporekal ter podprl nadškofa pri njegovem ravnanju. Nadškof je ostal v zaporu, pozneje v priporu, skozi več let. Na koncu je bil izpuščen in je v miru umrl, občudovan od vernikov ter obdan s sijajem spoznavalca. To je spodbudilo samozavest nemških katoličanov, da so se začeli potegovati za svoje pravice in ustanavljati javna društva - sicer vsa z verskimi imeni, vendar so delovala tudi politično. Svoje mnenje o svobodi tiska, vesti in o ločitvi Cerkve od države in o drugih vprašanjih je strnil papež v enciklikah Mirari vos in Singulari nos.
Bil je povezan z Sveto zvezo; njena krdela so brzdala nemire, ki so večkrat razburkali tudi Papeško državo.
20. maja 1846 je začutil, da mu peša zdravje. Nekaj dni pozneje je zbolel za obraznim erizipelom. Najboljše zdravilo je danes penicilin ali drugi antibiotiki, ki pa so jih odkrili šele sredi 20. stoletja. Takrat ga torej niso mogli pozdravit. Sprva napad ni bil hud, 31. maja pa so mu moči nenadoma popustile; ker ni obstajalo ustrezno zdravilo so navzoči bili prepričani, da se mu bliža konec.
Gregor XVI. je umrl 1. junija 1846 ob 9.15 v starosti 80 let. Tisto jutro mu je podelil maziljenje podzakristan Agostino Proja. Po pogrebu je bil pokopan v baziliki svetega Petra.
Vladal je kot papež vesoljne Cerkve in vladar Papeške države 15 let in 119 dni.
Malahijeva prerokba imenuje papeža Gregorja XVI. »De balneis Ethruriae« - »Iz etruščanskih toplic«. Papež Gregor XVI. je bil član kamaldulencev, ki so nastali v 13. stoletju v Fonte Buono; mesto se latinsko imenuje Balneum (toplice, kopel) v Etruriji (danes Toskana, Italija).
Gregor XVI. je prvi papež, ki je bil ovekovečen na dagerotipu.
Papež se je med obiskom Tivolija 2. oktobra 1845 želel »udeležiti fizikalnih poskusov z električno svetlobo, električnim telegrafom in elektromehanskim strojem«, ki ga je vodil opat in znanstvenik Vittorio Della Rovere.
»Predstavil mu je različne dagerotipske izdelke, ki jih je napravil v zadnjih dneh, od katerih je dva posebno izpostavil: eden je predstavljal rove na Monte Catillu, na drugem pa je bil upodobljen čudovit železni obok gospodov Garlandija in Graziosija, ki sta ga postavila v čast Njegovi svetosti. Svojo naklonjenost je kronal, ko je privolil, da se je dal upodobiti, in sicer sam, z domačim škofom, z generalom Družbe Jezusove ter z različnimi knezi in prelati, ki so ga spremljali". Dva dagerotipa, ki prikazujeta papeža, so kasneje večkrat omenjali v posebnih besedilih o fotografiji, vendar arhivsko-muzejski sklad Svetega sedeža ne razpolaga s takimi deli, katerih nahajališče trenutno ni znana in niti ni gotovo, ali še sploh obstajajo.
Er papa Micchelaccio (rimščina) | Il Papa Micchelaccio (italijanski prevod) | Papež Mihelač (slovenski prevod) |
---|---|---|
Sai che ddisce2 sta perzica-durasce? | Sai che dice questo uomo robusto? | Ali veste, kaj pravi ta čvrsti možakar? |
Nemški izvirnik | Slovenski prevod |
---|---|
|
|
Papežu Gregorju XVI. vendarle zmotno pripisujejo stavek:
Chemin de fer - | "La ferrovia - | "Železna cesta – |
Papež Cappellari načeloma pravzaprav ni bil proti železnicam, ampak preprosto ni omogočil njihove gradnje. Komisijo za preučevanje možne gradnje železnice v papeški državi je dejansko ustanovil ravno Gregor XVI. že leta 1840, vendar so se predstavljeni načrti izkazali za neugodne. Pravzaprav država ni imela železa niti premoga virov, ki bi jih bilo treba najti v tujini, niti ni imela potrebne tehnologije. Komisija je ugotovila, da bi bili stroški zelo visoki, zlasti zaradi skromnih rimskih financ. Gregor XVI. pa je dejal, da bo zagotovo moral njegov naslednik vzeti zadevo v svoje roke. Pij IX. je tako nekaj let pozneje res zgradil eno prvih italijanskih železniških omrežij znotraj Papeške države. Slabe denarne razmere, v katerih je Gregor XVI. zapustil Cerkveno državo, so bile delno posledica ogromnih izdatkov za graditeljska in inženirska dela ter njegovega velikodušnega pokroviteljstva, ki so ga bili deležni Angelo Mai, Giuseppe Mezzofanti, Gaetano Moroni in drugi kulturniki.
Nemški izvirnik | Slovenski prevod |
---|---|
|
|
Kasnejši zgodovinarji so Gregorja XVI. obravnavali očitno bolj spoštljivo kot sodobniki; nikakor pa si ni nakopal njihovega prezira. Res je, da je v političnih vprašanjih pokazal skoraj enako ozkosrčnost kot njegovi neposredni predhodniki; dovolil pa je vsaj neznaten demokratičen napredek. Toda v tem je bil le podoben večini vladarjev svojega časa; sama Anglija, kot je zajedljivo pripomnil (kardinal) Bernetti, je bila raje pripravljena deliti nauke o potrebnih spremembah drugim, ne da bi to isto poskusila doma. Gregor je verjel v samodržnost, saj niti njegova nagnjenja niti njegove izkušnje niso bile naklonjene večji politični svobodi. Verjetno je politika njegovih predhodnikov otežila spremembe, ki bi učinkovito zavrle vedno bolj naraščajoče nezadovoljstvo in prevratniško razpoloženje (ki je izbruhnilo na dan z vso silo pod njegovim naslednikom Pijem IX).
Nazivi Rimskokatoliške cerkve | ||
---|---|---|
Predhodnik: Giulio Maria della Somaglia | Prefekt Kongregacije za širjenje vere 1826–1831 | Naslednik: Carlo Maria Pedicini |
Predhodnik: Pij VIII. | Papež 1831–1846 | Naslednik: Pij IX. |
This article uses material from the Wikipedia Slovenščina article Papež Gregor XVI., which is released under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 license ("CC BY-SA 3.0"); additional terms may apply (view authors). Vsebina je na voljo pod licenco CC BY-SA 4.0, razen če je navedeno drugače. Images, videos and audio are available under their respective licenses.
®Wikipedia is a registered trademark of the Wiki Foundation, Inc. Wiki Slovenščina (DUHOCTRUNGQUOC.VN) is an independent company and has no affiliation with Wiki Foundation.