Urbino (urbíno) /antično Urbinum Hortense, lat.
Urbino | ||
---|---|---|
Comune di Urbino | ||
Urbino, panorama | ||
| ||
Koordinati: 43°43′N 12°38′E / 43.717°N 12.633°E | ||
Država | Italija | |
Dežela | Marke | |
Pokrajina | Pesaro e Urbino (PU) | |
Frazioni | Ca' Mazzasette, Canavaccio, Castelcavallino, La Torre, Mazzaferro, Pieve di Cagna, San Marino, Schieti, Scotaneto, Trasanni | |
Upravljanje | ||
• Župan | Franco Corbucci (Demokratska stranka) | |
Površina | ||
• Skupno | 228 km2 | |
Nadm. višina | 451 m | |
Prebivalstvo (28. februar 2009) | ||
• Skupno | 15.566 | |
• Gostota | 68 preb./km2 | |
Demonim | Urbinati | |
Časovni pas | UTC+1 (CET) | |
• Poletni | UTC+2 (CEST) | |
Poštna številka | 61029 | |
Klicna koda | 0722 | |
Zavetnik | St. Crescentinus | |
Dan | 1. junij | |
Spletna stran | [Uradno spletno mesto Uradno spletno mesto] | |
Unescova svetovna dediščina | ||
Uradno ime | Zgodovinski center Urbina | |
Kriterij | Kulturni spomenik: ii, iv | |
Referenca | 828 | |
Vpis | 1998 (24. zasedanje) | |
Mesto, ki po stanju na dan 31. december 2005 šteje 15.566 prebivalcev je bilo naseljeno že v predrimski dobi. Ustanovili so ga Umbrijci. Kasneje je bil v posesti Etruščanov, Keltov in Galcev. Pod rimsko oblast pride v 3. stoletju pr. n. št. Pravi razcvet je doživelo v 12. stoletju, ko je postalo središče vojvodstva Umbrije.
Majhno rimsko mesto Urbinum Mataurense (mestece ob reki Mataurus) je bilo v 6. stoletju v času gotskih vojn pomembno strateško oporišče, ki so ga leta 538 osvojili Ostrogoti s Belisariusom na čelu.
Čeprav je Pippin Urbino prodal papežu, je še vedno prisotna želja po svobodnem mestu. Konec 12. ali v začetku 13. stoletja je prešla posest v roke rodbini Montefeltro. Pritisk na mesto, ki ga je družina izvedla v letu 1228, ki je imela za posledico upor prebivalcev, ki so združili moči s prebivalci Riminija. Nadzor nad mestom so Montefeltri ponovno dobili leta 1234 in ostali do leta 1508. V bojih med gvelfi in gibelini, frakcijami, ki so podpirale bodisi papeža bodisi Sveto rimsko cesarstvo, so bili v 13. in 14. stoletju Montefeltro, gospodarji Urbina, voditelji Gibelinov v pokrajini Marke in v Romanja.
Najbolj znan član Montefeltrov je bil Federico III. (ali II.), vojvoda Urbina med letoma 1444–1482, zelo uspešen kondotjer, spreten diplomat in navdušen pokrovitelj umetnosti in literature. Na njegovem dvoru je Piero della Francesca pisal o znanosti o perspektivi, Francesco di Giorgio Martini je napisal Trattato di Architettura (Razpravo o arhitekturi) in Rafaelov oče Giovanni Santi je napisal svojo poetično pripoved o umetnikih tistega časa. Federicov dvor je opisal Baldassare Castiglione v knjigi Il Cortegiano (Dvorjan) in v njej določil standarde, ki so označevali sodobno evropsko gospodo.
Leta 1502, Cesare Borgia, s privolitvijo papeža Aleksandra VI., razlasti vojvodo Guidobalda in Elisabetto Gonzaga, potem ko ju je leta 1497 izgnal iz mesta. Vrnili so se leta 1503, ko je Alexander VI. umrl. Papež Leon X. je poskušal na oblast postaviti mladega vojvodo Medičejskega, vendar mu je načrte prekrižala zgodnja smrt Lorenza II. de' Medici leta 1519. Guidobaldo je bil zadnji vojvoda iz družine Montefeltro. Po njegovi smrti leta 1508 je njegov naziv podedoval Francesco Maria della Rovere, nečak papeža Julija II. Skoraj stoletje je nato Urbinu vladala rodbina della Rovere.
Urbino pa ni bil le mestna državica ampak tudi vikariat, ki je obsegal okoli 2700 km². Ozemlje je bilo pretežno gorato in hribovita narava je nudila zelo malo naravnih virov. Politično je bila država razdeljena na različne neodvisne plemiške lastnike zemljišč. Papeška država ni imela posebnega nadzora, čeprav je večkrat poskušala izkoristit rivalstvo med njimi. Leta 1626 je papež Urban VIII. dokončno vključil vojvodino v papeževo posest, kot darilo zadnjega vojvode Della Rovere, ki se je umaknil v pokoj po atentatu na njegovega naslednika, ki je zavladal kot nadškof. Njegova velika knjižnica je bila preseljena Rim in pripojena Vatikanski knjižnici leta 1657. Kasneje je postal Urbino del Papeške države, po letu 1861 del Kraljevine (kasneje republika) Italije.
V kraju je sedež nadškofije in državne univerze (Univerza mesta Urbino, ustanovljene 1564).
Prvi znani škof v Urbinu je bil Leontius, ki ga je imenoval za škofa Riminija, Gregor I. leta 592. Tedaj stolnice ni smel zgraditi znotraj obzidja. To se je zgodilo šele v letu 1021 pod škofom Teodorjem. Škof Oddone Colonna (1380) je pozneje postal papež Martin V.
Kraj je bil do 17. stoletja znan po izdelavi poslikane keramike-majolike.
Glina v Urbinu, ki je omogočala opekarsko industrijo, je bila vir za izvrstne lončene izdelke (Botteghe) iz glazirane keramike, znane kot majolika. Iz preprostih lokalnih izdelkov, ki so nastajali v 15. stoletju v Urbinu, je po letu 1520 so vojvoda Della Rovere, Francesco Maria della Rovere in njegov naslednik Guidobaldo II, spodbudili industrijo, ki je izvažala izdelke po vsej Italiji. Najprej obliki imenovani istoriato z uporabo gravure manierističnih slikarjev, nato v slogu arabesk in grotesk v Rafaelovem stilu. Drugi centri tovrstnih izdelkov v 16. stoletju so bili v Gubbiu in Castel Durante. Veliko ime izdelovalcev majolike v Urbinu je bil Pillipario za Nicolo, sin Guida Fontane.
Glavna zanimivost v Urbinu je Palazzo Ducale: gradnja se je začela v drugi polovici 15. stoletja po naročilu Federica II. da Montefeltra. V njem je Galleria Nazionale delle Marche z eno najpomembnejših zbirk renesančnih slik na svetu.
Druge zgradbe so:
Cerkve v Urbinu so:
This article uses material from the Wikipedia Slovenščina article Urbino, which is released under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 license ("CC BY-SA 3.0"); additional terms may apply (view authors). Vsebina je na voljo pod licenco CC BY-SA 4.0, razen če je navedeno drugače. Images, videos and audio are available under their respective licenses.
®Wikipedia is a registered trademark of the Wiki Foundation, Inc. Wiki Slovenščina (DUHOCTRUNGQUOC.VN) is an independent company and has no affiliation with Wiki Foundation.