X Window System

Razvili so ga na inštitutu MIT kot del projekta Athena, razvoj se je začel leta 1983. Od 1987 je v uporabi 11. različica protokola (Od tu ime X11). X omogoča uporabo oken na računalniških zaslonih z rastrsko grafiko ter upravlja nadzorne funkcije tipkovnice in kazalne naprave. V standardni distribuciji je sistem, čeprav preprost, zadovoljiva rešitev za zaslonski in uporabniški vmesnik. Z njegovim standardnim orodjem in skladom protokolov je moč graditi grafične uporabniške vmesnike na večini operacijskih sistemov podobnih Unixu in sistemu OpenVMS. X Windows System so prenesli na mnoge druge sodobne operacijske sisteme za splošno rabo. Namizna okolja, kot so GNOME, KDE in Xfce, vsa uporabljajo X Window System.

Sistem zagotavlja osnovno ogrodje ali primitive za gradnjo takšnih okolij GUI: risanje in premikanje oken na zaslonu, upravljanje z miško in/ali tipkovnico. Ne predpisuje uporabniškega vmesnika - to urejajo posamezni odjemalski programi. Zato se vizualni izgled okolij na osnovi sistema X precej razlikuje: različni programi imajo lahko bistveno različne vmesnike. X je zgrajen kot dodatni aplikacijski sloj na vrhu jedra operacijskega sistema.

Z razliko od predhodnih zaslonskih protokolov so X posebej izdelali za rabo prek omrežnih povezav in ne posebej na eni zaslonski napravi. X ima omrežno transparentnost, kar pomeni da se lahko naprava, kjer se izvaja aplikacijski program (odjemalska aplikacija) razlikuje od uporabniške krajevne naprave (zaslonskega strežnika).

Ker je okenski sistem X že relativno star in ima kljub mnogim dobrim lastnostim tudi določene omejitve so se v zadnjih nekaj letih začeli razvijati novi, sodobnejši okenski sistemi, na primer Wayland in Mir.