Dan Yeshayahu: Izraelski obveščevalec, sodelavec Mosada

Dan Yeshayahu
Rojstvo	ישעיהו טרכטנברג 15. november 1909({{padleft:1909|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:15|2|0}}) Lipcani[d]
Smrt	2. marec 1994({{padleft:1994|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:2|2|0}}) (84 let) Tel Aviv
Državljanstvo	Izrael
Poklic	vohun, politik, aktivist, Aliyah Bet

Dan Yeshayahu [dán jeshajahu] (hebrejsko שייקה דן), (pravo ime Isaiah Sheyke Dan Trachtenberg), tudi »Shaike Dan«, izraelski obveščevalec in tajni agent, * 15. november 1909, Lipcani, Ruski imperij, danes Moldavija † 2. marec 1994, Tel Aviv, Izrael.

Dan Yeshayahu je kot judovski pionir odšel v Palestino in se naselil v kibucu. Med drugo svetovno vojno se je pridružil britanski obveščevalni službi in je s padalom izskočil za sovražnikovimi linijami v Romuniji. S tem skokom je pričel izjemno kariero reševanja evropskih Judov, pri čemer so mu pomagali številni prijatelji, ki jih je spoznal in ki so bili nekateri ključne osebnosti v varnostnih službah držav vzhodne Evrope. Njegova naloga je imela dva cilja, poiskati taborišče vojnih ujetnikov, v katerem je bilo interniranih 1.400 članov letalskih posadk, sestreljenih med bombardiranjih naftnih polj pri Ploestiju v Romuniji ter najti načine, kako jih spraviti iz Romunije, da bi se lahko vrnili v akcije. Drugi cilj je bil reševati vzhodnoevropske Jude in jim pomagati pri preselitvi v Palestino. V padalskih akcijah je sodelovalo 32 prostovoljcev iz Palestine. Nekateri od njih so uspešno pristali v Jugoslaviji, se povezali s tamkajšnjimi partizani ali pa so s pomočjo lokalnih tihotapcev prečkali državne meje. Veliko teh prostovoljcev so pri tem ujeli in nekateri se niso nikoli vrnili domov. Dan Yeshayahu je prejel ukaze, da začne z oblastmi pogajanja za izpustitev romunskih Judov in o uporabi pristanišča Constanca za njihov prevoz v Palestino.

S tihim privoljenjem Josipa Broza in takratnega notranjega ministra Jugoslavije Aleksandra Rankovića je njegov namestnik Edo Brajnik (alias Prijatelj, kot so Brajnika konspirativno imenovali Judje) z judovskim sodelavcem Danom Yeshayahujem omogočil, da so v nastajajočo državo Izrael preko tedanjih jugoslovanskih pristanišč in letališč takoj po drugi svetovni vojni potovali Judje iz Madžarske, Romunije, Jugoslavije in Sovjetske zveze, z njimi pa naj bi nelegalno potovalo tudi orožje, prepotrebno za osvoboditev nove judovske države.

V biografiji, ki jo je po Yeshayahujevih podatkih sestavil Amos Ettinger, sta dve poglavji namenjeni tedanjemu dogajanju v Jugoslaviji. V poglavju »The Friend« (Prijatelj) je Dan Yeshayahu opisal, kako se je spoznal z Edom Brajnikom in kako sta skupno reševala odprta vprašanja, najprej povezana s transportom Judov v Palestino in po neodvisnosti Izraela tudi pri oboroževanju, saj se je kmalu po razglasitvi nove države Izrael znašel v vojni. V poglavju »My beloved Yugoslavia« (Moja ljubljena Jugoslavija) je opisano, kako je po svojih močeh in s pomočjo vodilnih predstavnikov Izraela pomagal Jugoslaviji pri nekaterih pomembnih gospodarskih in političnih vprašanjih, pri katerih sta z Edom Brajnikom včasih zaobšla kakšno uradno pot, da sta obojestransko rešila probleme. Na ta način in z Yeshayahujevim posredovanjem je Izrael vračal Jugoslaviji usluge, ki jih je ta naredila Judom v zvezi s preselitvijo v Palestino. Posebno je bila Yeshayahuju blizu Jugoslavija tudi zato, ker je pri svojem delu v Zagrebu spoznal svojo ženo Evo, ki mu je sledila v Izrael.

Judje niso nikdar pozabili nesebične pomoči Jugoslavije in posebno Slovenije. Judovskega prijatelja Dana Yeshayahuja je odlikovala že Jugoslavija. Zanimivo, da si je Yeshayahu zaželel, da se mu odlikovanje ne izroči v Beogradu, pač pa v Ljubljani (podelil mu ga je takratni vladni šef Slovenije Dušan Šinigoj), da je lahko obiskal še grob svojega pokojnega prijatelja Brajnika .

Leta 1994 je odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije, Danu Yeshayahuju zaradi njegovih zaslug pri priznanju Republike Slovenije s strani Izraela in ZDA v času njenega osamosvajanja ter pri krepitvi izraelsko-slovenskega sodelovanja, le nekaj dni pred njegovo smrtjo izročil predsednik Milan Kučan, ko je bil tedaj na uradnem obisku v Jeruzalemu.

  Častni znak svobode Republike Slovenije (1994), za zasluge pri vzpostavljanju, razvoju in krepitvi izraelsko-slovenskega sodelovanja .