Bloudkova Velikanka

Na pobudo Josa Gorca jo je skonstruiral Ivan Rožman.

Bloudkova velikanka
Odprta	4. februar 1934 (stara) 14. oktober 2012 (nova)
Zaprta	1942–46, 1951–53, 2001–11
Velikost
K–točka	130 m (stara) 125 m (nova)
Rekord	Nova naprava: Jarl Magnus Riiber / 147 m Stara naprava: Noriaki Kasai / 147.5 m

Rožman je na prvi mednarodni tekmi v Planici izumil tako imenovani »snežni cement« in rešil prireditev. Ker je bila skakalnica po krivici poimenovana po Bloudku, ki je sicer res poiskal lokacijo in naredil geodtetsko izmero, a samo skakalnico je v celoti skonstruiral in zgradil Rožman. To ga je tako razhudilo, da se je na "smrt" skregal z Gorcem in Bloudkom, in se že naslednje leto za vedno umaknil iz Planice. Takoj za njim je skakalnico prevzel Stanko Bloudek in jo vse do svoje smrti povečeval ter ponesel slavo Planice v svet. S svojim vizionarstvom in predrznostjo je dosegel novo dimenzijo skakanja oziroma letenja na smučeh.

Leta 1936 pa se je tukaj prvič v zgodovini letelo čez 100 metrov in tako se je rodila nova disciplina imenovana smučarski poleti. Njena os je spomeniško zaščitena in je kot take ni moč spreminjati.

Po Bloudkovi zaslugi je ta skakalnica v 1930ih in 1940ih veljala za največjo na svetu, na njej je bilo skupaj postavljenih 10 svetovnih rekordov in še 5 neveljavnih rekordnih dolžin s padcem ali dotikom.

Leta 2012 je bila skakalnica po dobrem desetletju samevanja popolnoma prenovljena, zraven pa so predvsem zaradi kandidature za nordijsko svetovno prventsvo zgradili še novo srednjo skakalnico.

 

1930: Prva skakalnica

Že okrog leta 1930 je bila v Planici zgrajena 20-meterska skakalnica, locirana tik ob cesti, približno na pol poti med Bloudkovo velikanko in skakalnicama v Ratečah. Obrisi le te so vidni še danes.

1931: Izgradnja Doma Ilirija

Za začetek in sloves Planice po vsem svetu se lahko zahvalimo športnemu delavcu Josu Gorcu iz Ljubljane, idejnemu očetu, ki je takorekoč ustvaril Planico. V tistem času je bil generalni sekretar Jugoslovanske smučarske zveze in član športnega društva Ilirija iz Ljubljane. Je najbolj zaslužen človek da so pri Mednarodni smučarski zvezi smučarske polete priznali kot novo samostojno disciplino. Entuziast in vizionar, kakršen je bil je hotel narediti Slovenijo prepoznavno po vsem svetu in tako se mu je porodila ideja o gradnji največje skakalnice na svetu.

V letu 1931 so na tako na njegovo pobudo v Planici za tiste čase zgradili moderen Dom Ilirija, danes znan kot Dom Planica, s teniškim igriščem in bazenom. Gorec je hotel iz Planice oz. doline Tamar narediti moderno zimsko središče.

1932: Bloudkov načrt propade

Tako je Gorec leta 1932 poprosil svojega klubskega kolega iz Ilirije, inženirja Stanka Bloudka, da izriše načrt za veliko skakalnico. Narisal je načrte za 80-metersko skakalnico, saj FIS takrat ni dovoljevala večjih naprav. Bloudek je v spremstvu Gorca poiskal idealno lokacijo na kateri skakalnica stoji še danes in traso tudi zakoličil. Z gradnjo je komajda dobro začel, a jo moral kmalu prekiniti, saj je med tem Ivan Rožman, ljubljanski stavbar in lastnik gradbenega podjetja, ki je gradilo v Planici, narisal načrt za novo večjo 90-metersko skakalnico. Gorec je tako opustil Bloudkov načrt in se zato raje odločil za Rožmana.

1933: Nov načrt in izgradnja Ivana Rožmana

Ivan Rožman je tako na isti lokaciji kot jo je že prej zakoličil Stanko Bloudek z gradnjo začel oktobra 1933 in zaključil decemra 1933, kar je za današnje čase nepojmljivo, ter jo tudi v celoti financiral. Vendar pa so bili z gradnjo zaradi lastnikov zemlje problemi že v tistih časih, saj domačini iz Rateč svoje zemlje, na katero so bili zelo navezani, takrat niso hoteli prodati. Tako je moral posredovati župnik iz Rateč, ki je ljudem pri maši pridigal in jih karal, da morajo vendar le dovoliti napredek in razvoj tega revnega in pretežno živinorejskega območja. Po tej zapovedi so kmetje naposled le prodali zemljo.

1934: Otvoritev in prva mednarodna tekma

4. februarja 1934 so tako slovesno odprli po krivici poimenovano Bloudkovo velikanko (namesto Rožmanovo) z državnim prvenstvom Kraljevine Jugoslavije na katerem je zmagal domačin Franc Palme. Z 55 metri je postavil prvi rekord skakalnice in z 60 metri še drugega ter hkrati nov državni rekord. 25. marca 1934 so organizirali še prvo mednarodno tekmovanje na katerem je Birger Ruud z 92 metri postavil prvi svetovni rekord dosežen v Planici. Kasneje je njegov brat pristal pri 94 metrih, dolžini novega svetovnega rekorda, a žal podrsal.

 

1935: Taktirko prevzame Bloudek

Leta 1935 je zaradi krivičnega poimenovanja skakalnice prišlo do velikega spora Ivana Rožmana z Gorcem in Bloudkom, o tem kdo je pravi avtor Bloudkove velikanke. Tako je v javnosti dolga leta veljalo zmotno mnenje, da je prvi zgradil skakalnici Stanko Bloudek. To je Rožmana tako ujezilo, da je samo leto dni po otvoritvi svoje skakalnice za vedno izstopil iz Planice, saj s tem ni hotel imeti več ničesar. To gre pripisati tudi temu, da je bil Gorec bolj naklonjen Bloudku, s katerim sta bila klubska, pa tudi sicer velika prijatelja. Čeprav je Gorec seveda vedel, kdo je pravi avtor, je Bloudku po tihem dajal potuho. Bloudek o tem za časa svojega življenja tudi ni nikoli govoril. Tako je kot Bloudek kot konstruktor v svoje roke prevzel nadaljnjo kostruiranje, obnovo in povečevanje te naprave vse do svoje smrti. Pod njegovo roko je bilo postavljenih kar 12 svetovnih rekordov, tudi tisti prvi polet čez 100 metrov v zgodovini. V bližini Doma Ilirija so zaradi premalo nočitvenih kapacitet zgradili še depandanso.

1936: Prvi polet čez 100 metrov

15. marca 1936 je avstrijski skakalec Sepp Bradl kot prvi človek preletel takrat magično mejo 100 metrov in to pred očmi objokanih norvežanov. Skočil je 101,5 metra in postavil nov svetovni rekord, a so mu tabli kjer so objavljali daljave pripisali samo 101 meter, saj je bilo na tabli prostora samo za tri številke. S tem dnem se je pravzaprav rodila nova disciplina, smučarski poleti.

1938: Dva svetovna rekorda

Leta 1938 je Sepp Bradl z 107 metri še drugič izboljšal svetovni rekord. Tega leta je namesto Bloudka, ki ni hotel ali upal zagovarjati svojih načrtov, na kongres FIS v Helsinki odšel kar Joso Gorec, ki se je z FIS ostro pogajal da uradno priznajo polete kot novo disciplino, vendar so bili vodilni možje zelo proti temu. Na srečo je imel močno podpora moža kot je Sir Arnold Lunn, avtor pravil sodobnega slaloma in smuka in ki je dejal da tekmovanj v poletih nikakor ne bodo mogli preprečiti. Lunn je imel tudi sam probleme z FIS, pri priznanju slaloma in smuka. Gorec je opozoril FIS, da še zmeraj niso sprejeli pravilnika za skakalnice večje od 80 metrov. Pri tej pobudi se je Gorcu pridružil in ga podprl tudi Reinhard Straumann. FIS je tako končno dovolila in priznala polete, vendar le v študijske namene.

 

1939: Nihalna vzpenjača

V letu 1939 je Stanko Bloudek postavil prvo preprosto nihalno vzpenjačo z dvema 300 metrov dolgima vzorednima progama na melišču na poti iz Planice proti Tamarju.

1941: Dva svetovna rekorda

Leta 1941 so Nemci zgradili Nemški stolp, ki stoji še danes saj, je spomeniško zaščiten in se ga ne more podreti. Vendar pa je bil stolp že ob sami izgradnji praktično neuporaben, saj je bil zgrajen praktično pod nivojem hrbtišča skakalnice, tako da na njo skorajda nisi videl. Pri tem stolpu je šlo bolj za nemško propagando, kot kaj drugega. Marca na mednarodni tekmovanju sta dosežena dva svetovna rekorda 108 in 118 metrov nemca Rudi Geringu.

Zaradi druge svetovne vojne med letoma 1942 in 1946 tam ni bilo nobenih tekmovanj.

1947: Prvič po vojni

Leta 1947 se tekmovanje znova vrne z zmagovalcem Rudi Finžgarjem, bolj znanim kot soustanoviteljem podjetja Elan.

 

1948: Zadnji svetovni rekord

Leta 1948 je bil na tej skakalnica postavljen zadnji, trinajsti svetovni rekord, ki ga je z 120 metri postavil švicar Fritz Tschannen. Naš Janez Polda je pri 120 metrih podrsal, švicar Charles Blum pri 121 metrih padel.

1950: Konec prevlade

Planica je leta 1950 prvič po štirinajstih letih izgubila svetovni rekord. Tega leta se je na bloudkovi velikanki tudi zadnjič pred prenovo odvijala tekma, saj so takrat prav tako takrat sami vase zrušili leseni temelji hrbtišča.

1952: Skakalnice Planiške šole

Leta 1952 je prav tako Stanko Bloudek skonstruiral tri majhne skakalnice "Planiške šole", ki so jih porušili leta 2013 in jih na istem mestu nadomestili s tremi novimi malimi skakalnicami.

1954: Podrtje, prenova, nov sodniški stolp

 

V letih 1951−1953 se zato na tej skakalnici sploh ni skakalo. Lotili so se temeljite obnove same skakalnice ter pripadajočih objektov. Pod vodstvom inženirja Bloudka so zgradili povsem nov sodniški in televizijski RTV stolp z novim profilom skakalnice. Lesene temelje hrbtišča so nadomestili z betonskimi, ki so nato zdržali skoraj 50 let preden so se ponovno porušili sami vase. Bloudek je skakalnico obnavljal in vzdrževal vse do svoje smrti leta 1959.

1952-1956: Izgradnja vzpenjače Hugo

Leta 1952 ali 1956 so tik ob Bloudkovi velikanki zgradili tirno vzpenjačo "Hugo", ki jo skonstruiral Stanko Bloudek, svojemu namenu pa je kot glavno prevozno sredstvo skakalcev na vrh vseh skakalnic v Planici, služila vse do leta 2009 ko so zraven zgradili novo moderno sedežnico.

1980: Svetovni pokal prvič

 

Prva tekma za svetovni pokal na Bloudkovi velikanke se je odvila v krstni sezoni leta 1980, na kateri je zmagal avstrijec Hubert Neuper. Dvakrat v letih 1983 in 1988 je na tej napravi na tekmah za svetovni pokal zmagal tudi Primož Ulaga in je edini slovenski zmagovalec svetovnega pokala na Bloudkovi velikanki doslej. Bloudkova velikanka je postala stalnica v svetovnem pokalu in se je vse do leta 1998 izmenjevala z Letalnico bratov Gorišek in 90-metrsko skakalnico.

1992: Prva ekipna tekma

Leta 1992 je Planica prvič gostila ekipno tekmo svetovnega pokala, sicer pa je bila to druga ekipna tekma za svetovni pokal v zgodovini smučarskih skokih, na kateri je zmagala Avstrija. Leta 1996 je na tej napravi potekala mednarodna ekshibicijska tekma na kateri je zmagal naš Primož Peterka. To je bilo edino leto ko Planica ni gostila tekem za svetovni pokal ali svetovnega prvenstva v poletih.

1998: Drugi kristalni globus Peterke

Leta 1998 je bila na tej originalni napravi zadnja tekma za svetovni pokal, kjer se je na sobotni tekmi tekmi zbralo kar 26.000 gledalcev. A odločilna tekma za skupni seštevek je bila v nedeljo, kjer je Primož Peterka na veselje domačih gledalcev še drugič v karieri osvojil veliki kristalni globus. Na tej tekmi je Noriaki Kasai z 147,5 metri dosegel rekord skakalnice, ki bo ostal za večno. Tisti čas je bil to tudi neuradni svetovni rekord med velikimi skakalnicami oziroma takoj za vsemi letalnicami. Naslednje tekme svetovnega pokala so se na to popolnoma prenovljeno napravo vrnile šele leta 2014.

2001: Hrbtišče se sesuje

Bloudkova velikanka v stari obliki se je podrla sama vase 16. decembra 2001, ko so se zrušili betonski temelji ter leseno hrbtišče. Zadnje mednarodno tekmovanje in sploh zadnji skok na stari napravi se je zgodil prav tega leta. Za tem so vsako leto obljubljali obnovo skakalnice, a se kar deset let ni zgodilo nič. V tem obdobju Slovenija žal ni imela nobene 120-meterske skakalnice in s tem slabše pogoje za trening, kar se poznalo tudi na rezultatih. Vsakokrat so morali na trening v tujino, kar pa je povezano tudi s stroški. Leta 2009 so morali zaradi zahteve Mednarodne smučarske zveze zgraditi novo sedežnico, sicer bi lahko Planica izgubila tekme najvišjega ranga. Sedežnica je nadomestila zastarelo Bloudkovo tirno vzpenjačo, imenovano tudi Hugo, ki ni več zadostovala FIS standardom.

2011-12: Prenova

 

Republika Slovenija in Nordijski center Planica sta leta 2011 podpisala pogodbo o temeljiti prenovi nordijskega centra in vseh skakalnic. Predsednik nordijskega centra je postal Jelko Gros, nekdanji trener Primoža Peterke, ki bdi nad vsem kar se tiče prenove v Planici. Tako so po 10 letih končno začeli s celovito prenovo.

Julija 2011 so začeli z rušenjem televizijskega in sodniškega stolpa ter rušitvijo naleta Bloudkove velikanke. Pustili pa so Nemški stolp, saj je le ta pod spomeniškim varstvom. Ker je spomeniško zaščitena os in hrbtišče Bloudkove skakalnice, povsem nova velika skakalnica velikosti HS139 stoji povsem na istem mestu kot stara naprava, arhitekti pa so pri načrtovanju ohranili tudi tipičen Bloudkov lok hrbtišča. Zraven nje se so prvič na tej lokaciji zgradili sredno HS104 napravo, ki je nadomestila 90-metrsko, ki je nekoč stala le dobrih 100 metrov stran od te. Skakalnici sta bili slovesno odprti 14. oktobra 2012 z državnim prvenstvom na plastiki.

Projektant krivulje obeh skakalnic je Klemen Kobal, ohranili pa so značilen Bludkov lok hrbtišča. Gradnja obeh skakalnic je trajala 15 mesecev, od julija 2011 do oktobra 2012.

Slovesna otvoritev je bila 14. oktobra 2012. Uvodni skok na Bloudkovi velikanki je pripadel Alešu Hlebanji, saj je njegova babica iz Rateč kot prva prodala zemljo v območju skakalnic, na srednji skakalnici pa Primožu Peterki, ko sta s sočasnima skokoma slovesno odprla skakaknici. Sledila je tekma za državne naslove na Bloudkovi velikanki HS139. Prvi zmagovalec na novi napravi in novi državni prvak je postal Jurij Tepeš, na drugo mesto se je zavihtel Jaka Hvala, na tretje pa Matjaž Pungertar.

V letu 2013 so porušili in zgradili tudi povsem nov večji servisni objekt Čaplja, ki je nadomestil starega in stoji na istem mestu kot stara Čaplja. V letu 2014 pa bodo predvidoma odprli restavrirano in obnovljeno Bloudkovo tirno vzpenjačo Hugo, saj je tudi ta spomeniško zaščitena.

2014: Svetovni pokal in rekord

V letu 2014 se je po dolgih 16 letih tekmovanje za svetovni pokal vrnilo na Bloudkovo velikanko in na kateri so v tem letu organizirali vsega skupaj kar 6 tekem za svetovni pokal, 3 za ženske in 3 za moške. Prvič pa je Planica organizirala tudi ženske tekme svetovnega pokala. 25-ega in 26-ega januarja sta bili tu na srednji skakalnici HS 104 izvedeni dve posamični ženski tekmi svetovnega pokala, obe pa je dobila avstrijka Daniela Iraschko-Stolz. Marca pa so na sporedu kar štiri tekme svetovnega pokala na veliki HS 139 skakalnici, tri za moške in ena žensko. Na prvi moški posamično je zmagal nemec Severin Freund, v Planici tokrat prvič prirejeno tekmovanje na veliki skakalnici tudi za ženske je dobila japonka Sara Takanaši, ekipno tekmo pa so dobili avstrijci. Zadnjo tekmo sezone je dobil Peter Prevc z novim rekordom velike skakalnice ko je v finalni seriji pristal pri 142 metrih.

Anže Lanišek je z 149 metrov dolgim skokom , ki ga je dosegel na Državnem prvenstvu v nordijski kombinaciji konec marca 2014 drži absolutni rekord te naprave.

Druga SP kandidatura

Junija 2014 je Planica v Barceloni še drugič kandidirala za SP v nordijskem smučanju 2019. a tudi tokrat ji je spodletela Prvič je Planica za SP v nordijskem smučanju 2017 neuspešno kandidirala že maja 2012 v Južni Koreji, saj so bili pri glasovanju na drugem mestu, zmago pa jim je tik pred nosom speljal Lahti.

2015: Rekonstrukcija vzpenjače Hugo

Ker je ta vzpenjača, ki jo je v 1950ih skonstruiral Stanko Bloudek, bila potrebna prenove so jo podrli. Ker pa je pod spomeniškim varstvom so jo rekonstruirali natančno tako kot je bila prvotno, na povsem enakem mestu, na isti osi, enaki dolžini in z istimi materiali.

Moški

Leto	Datum	Velikost	Tekmovanje	Zmagovalec	Drugi	Tretji
Prvotna originalna skakalnica
1934	4. februar	K90	OTVORITEV (DP Jugoslavije)	Franc Palme	Bogo Šramel	Gregor Klančnik
	25. marec	K90	Mednarodno	Birger Ruud	Sigmund Ruud	Gregor Höll
1935	14.-17. marec	K106	Mednarodno	Stanisław Marusarz	Antonín Bartoň	Marcel Reymond
1936	15 marec	K106	Mednarodno	Sepp Bradl	Gregor Höll	Rudolf Rieger
1938	14.-15. marec	K106	Študijsko	Sepp Bradl	Hans Wiedemann	Walter Delle Karth
1940	10. marec	K120	Študijsko	Sepp Bradl	Gustl Berauer	Paul Näckel
1941	2. marec	K120	Študijsko	Rudi Gering	Paul Krauß	Hans Lahr
1947	17.-24. marec	K120	Študijsko	Rudi Finžgar	Charles Blum	Fritz Tschannen
1948	13.-17. marec	K120	Študijsko	Fritz Tschannen	Jean Zurbriggen	Charles Blum
1950	15.-17. marec	K120	Študijsko	Janez Polda	Rudi Finžgar	Sverre Stenersen
	19. marec	K120	REVIJALNO	Rudi Finžgar	Slattsveen	Janez Polda
1954	13.-14. marec	K120	Med. teden	Ossi Laaksonen	Jack Alfredsen	Hemmo Silvennoinen
1957	8.-10. marec	K120	Med. teden	Helmut Recknagel	Eino Kirjonen	Pekka Tirkkonen
1960	26.-27. marec	K120	Med. teden	Helmut Recknagel	Arne Larsen	Raimo Vitikainen
1963	22.-24. marec	K120	KOP	Dieter Bokeloh	Dietmar Klemm	Veit Kührt
1966	25.-27. marec	K120	KOP	Jiří Raška	Mihail Veretenikov	Dieter Neuendorf
1968	24. marec	K120	3. Memorial	Jiří Raška	Josef Matouš	Willi Schuster
1973	23.-24. marec	K120	6. Memorial	Walter Steiner	Heinz Wosipiwo	Josef Matouš
1975	12. april	K120	Kongsberg	Toni Innauer	Rudi Wanner	Janez Loštrek
	13. april	K120	7. Memorial	Willi Pürstl	Bogdan Norčič	Rudi Wanner
1976	20. marec	K120	Kongsberg	Hans Wallner	Bogdan Norčič	Peter Leitner
	21. marec	K120	8. Memorial	tekmovanje je odpadlo po vsega 14 skakalcih zaradi vetra
1978	19. marec	K120	9. Memorial	Reinhold Bachler	Bogdan Norčič	Marko Mlakar
1980	22. marec	K120	SV–POKAL	Hubert Neuper	Armin Kogler	Hans Millonig
1981	22. marec	K120	SV–POKAL	Dag Holmen-Jensen	Armin Kogler	Alfred Groyer
1982	28. marec	K120	SV–POKAL	Ole Bremseth	Hubert Neuper	Massimo Rigoni
1983	27. marec	K120	SV–POKAL	Primož Ulaga	Horst Bulau	Richard Schallert
1984	25. marec	K120	SV–POKAL	Pavel Ploc	Vegard Opaas	Piotr Fijas
1986	23. marec	K120	SV–POKAL	Ernst Vettori	Andreas Felder	Matti Nykänen
1988	10. januar	K120	EV–POKAL (Tri dežele)	Primož Ulaga	Vegard Opaas	Werner Haim
	27. marec	K120	SV–POKAL	Primož Ulaga	Rajko Lotrič	Didier Mollard
1989	26. marec	K120	SV–POKAL	Jens Weißflog	Kent Johanssen	Andreas Felder
1990	14. januar	K120	EV–POKAL (Alpe-Adria)	Heinz Kuttin	Stephan Zünd	Günther Stranner
	24. marec	K120	SV–POKAL	Roberto Cecon	Ari-Pekka Nikkola	Jens Weißflog
	25. marec	K120	SV–POKAL	Ari-Pekka Nikkola	Dieter Thoma	Primož Ulaga
1991	13. januar	K120	EV–POKAL (Alpe-Adria)	Franz Neuländtner	Bernt Espen Kolsrud	Oliver Strohmaier
1992	28. marec	K120	SV–POKAL ekipno	Avstrija Andreas Felder Martin Höllwarth Werner Rathmayr Heinz Kuttin	Nemčija Christof Duffner Andreas Scherer Ralph Gebstedt Jens Weißflog	Finska Ari-Pekka Nikkola Toni Nieminen Raimo Ylipulli Risto Laakonen
	29. marec	K120	SV–POKAL	Andreas Felder	Heinz Kuttin	Toni Nieminen
1993	27. marec	K120	SV–POKAL ekipno	Japonska Masahiko Harada Noriaki Kasai Takanobu Okabe Naoki Jasuzaki	Norveška Roar Ljøkelsøy Bjørn Myrbakken Helge Brendryen Espen Bredesen	Slovenija Robert Meglič Matjaž Zupan Urban Franc Samo Gostiša
	28. marec	K120	SV–POKAL	Espen Bredesen	Andreas Felder	Christof Duffner
	12. december	K120	SV–POKAL	Jens Weißflog	Andreas Goldberger	Espen Bredesen
1994	13. februar	K120	CE–POKAL (Alpe-Adria)	Andreas Beck	Clas Brede Bråthen	Hein-Arne Mathiesen
1995	8. januar	K120	CE–POKAL	Ronny Hornschuh	Sven Hannawald	Didier Mollard
	9. december	K120	SV–POKAL ekipno	Finska Jani Soininen Mika Laitinen Ari-Pekka Nikkola Janne Ahonen	Japonska Džinja Nišikata Kendži Suda Hiroja Saito Masahiko Harada	Norveška Espen Bredesen Eirik Halvorsen Roar Ljøkelsøy Lasse Ottesen
	10. december	K120	SV–POKAL	Mika Laitinen	Roar Ljøkelsøy	Janne Ahonen
1996	16. marec	K120	CE–POKAL	Sven Hannawald	Hansjörg Jäkle	Frode Håre
	17. marec	K120	CE–POKAL	Michael Kury	Hansjörg Jäkle	Alexander Herr
	24. marec	K120	REVIJALNO	Primož Peterka	Andreas Goldberger	Samo Gostiša
1998	7. februar	K120	CE–POKAL	Alexander Herr	Ingemar Mayr	Ralph Gebstedt
	8. februar	K120	CE–POKAL	Alexander Herr	Grega Lang	Matthias Wallner
	21. marec	K120	SV–POKAL	Kazujoši Funaki	Primož Peterka	Hiroja Saito
	22. marec	K120	SV–POKAL	Noriaki Kasai	Hiroja Saito	Martin Höllwarth
1999	20. februar	K120	CE–POKAL	Wilhelm Brenna	Tore Sneli	Wilfried Eberharter
	21. februar	K120	CE–POKAL	Wilhelm Brenna	Tore Sneli	Martin Koch
2000	12. februar	K130	CE–POKAL	Reinhard Schwarzenberger	Tami Kiuru	Stefan Kaiser
	13. februar	K130	CE–POKAL	Reinhard Schwarzenberger	Tami Kiuru	Kazuki Nišišita
2001	17. februar	K130	CE–POKAL ekipno	Avstrija Markus Eigentler Manuel Fettner Florian Liegl Martin Koch	Nemčija Roland Audenrieth Christof Duffner Hansjörg Jäkle Georg Späth	Slovenija Miha Rihtar Simon Podrebršek Gašper Čavlovič Primož Peterka
	18. februar	K130	CE–POKAL	Georg Späth	Markus Eigentler	Christof Duffner
Prenovljena skakalnica
2012	12. oktober	HS139	OTVORITEV (DP Slovenije)	Jurij Tepeš	Jaka Hvala	Matjaž Pungertar
2013	2. februar	HS139	CE–POKAL	močno sneženje; prestavljeno na naslednji dan
	3. februar	HS139	CE–POKAL	Stefan Kraft	Stefan Hula	Anže Semenič
	3. februar	HS139	CE–POKAL	Stefan Hula	Stefan Kraft	Vegard Swensen
2014	1. februar	HS139	CE–POKAL	pomanjkanje snega; prva tekma je bila prestavjena v Brotterode
	2. februar	HS139	CE–POKAL
	21. marec	HS139	SV–POKAL	Severin Freund	Anders Bardal	Peter Prevc
	22. marec	HS139	SV–POKAL ekipno	Avstrija Stefan Kraft Andreas Kofler Thomas Diethart Gregor Schlierenzauer	Poljska Maciej Kot Piotr Żyła Klemens Muranka Kamil Stoch	Norveška Andreas Stjernen Tom Hilde Anders Fannemel Anders Bardal
	23. marec	HS139	SV–POKAL	Peter Prevc	Severin Freund	Anders Bardal
2015	24. januar	HS139	CE–POKAL	Anže Lanišek	Tomaž Naglič	Joacim Ødegård Bjøreng
	25. januar	HS139	CE–POKAL	Klemens Murańka	Jaka Hvala	Andraž Pograjc
2016	6. februar	HS139	CE–POKAL	Philipp Aschenwald	Anže Semenič	Tomaž Naglič
	7. februar	HS139	CE–POKAL	Philipp Aschenwald	Markus Eisenbichler	Clemens Aigner
2017	18. februar	HS139	CE–POKAL	Bor Pavlovčič	Joakim Aune	Viktor Polášek
	19. februar	HS139	CE–POKAL	Tilen Bartol	Bor Pavlovčič	Constantin Schmid
2018	3. februar	HS138	CE–POKAL	Anže Lanišek	Philipp Aschenwald	Pius Paschke
	4. februar	HS138	CE–POKAL	Anže Lanišek	Jurij Tepeš	Philipp Aschenwald
2019	26. januar	HS138	CE–POKAL	Bor Pavlovčič	Andreas Granerud Buskum	Jurij Tepeš
	27. januar	HS138	CE–POKAL	Martin Hamann	Bor Pavlovčič	Andreas Granerud Buskum
2020	1. februar	HS138	CE–POKAL	Stefan Huber	Anže Semenič	Žiga Jelar
	2. februar	HS138	CE–POKAL	Anže Semenič	Žiga Jelar	Anders Håre
2021	9. januar	HS138	CE–POKAL	odpoved in sprememba koledarja zaradi covid razmer
	10. januar	HS138	CE–POKAL
2022	26. februar	HS138	CE–POKAL	Michael Hayböck	Domen Prevc   Jakub Wolny
	27. februar	HS138	CE–POKAL	Joacim Ødegård Bjøreng	Domen Prevc	Benjamin Østvold
2023	3. marec	HS138	NO–SP	Timi Zajc	Rjoju Kobajaši	Dawid Kubacki
	4. marec	HS138	NO–SP ekipno

Ženske

Leto	Datum	Velikost	Tekmovanje	Zmagovalec	Drugi	Tretji
2014	22. marec	HS139	SV–POKAL	Sara Takanaši	Juki Ito	Julia Clair
2023	1. marec	HS138	NO–SP	Alexandria Loutitt	Maren Lundby	Katharina Althaus

Nordijska kombinacija

Leto	Datum	Tekmovanje	Zmagovalec	Drugi	Tretji
2013	16. februar	CE–POKAL (HS139/10 km)	Ole Martin Storlien	Pavel Churavý	Johannes Firn
	17. februar	CE–POKAL (HS139/10 km)	Ole Martin Storlien	Pavel Churavý	Mitja Oranič
2015	24. januar	CE–POKAL (HS139/10 km)	Tobias Simon	Sindre Ure Søtvik	Ole Martin Storlien
	25. januar	CE–POKAL (HS139/10 km)	Sindre Ure Søtvik	Lukas Greiderer	Truls Sønstehagen Johansen
2016	6. februar	CE–POKAL (HS139/10 km)	Lukas Greiderer	Vinzenz Geiger	Tobias Haug
	7. februar	CE–POKAL (HS139/10 km)	Bernhard Flaschberger	Tobias Haug	Lukas Greiderer
2017	18. februar	CE–POKAL (HS139/10 km)	Lukas Klapfer	Terence Weber	David Welde
	19. februar	CE–POKAL (HS139/10 km)	Lukas Klapfer	Terence Weber	Harald Johnas Riiber
	30. september	Grand Prix (HS139/10 km)	Magnus Moan	Espen Andersen	Jan Schmid
	1. oktober	Grand Prix (HS139/10 km)	Magnus Hovdal Moan	Jarl Magnus Riiber	Martin Fritz
2018	3. februar	CE–POKAL (HS138/10 km)	Bryan Fletcher	Taylor Fletcher	Martin Fritz
	4. februar	CE–POKAL (HS138/10 km)	Bryan Fletcher	Martin Fritz	Taylor Fletcher
	22. september	Grand Prix (HS138/10 km)	Mario Seidl	Martin Fritz	Maxime Laheurte
	23. september	Grand Prix (HS138/10 km)	Mario Seidl	Espen Bjørnstad	Aguri Šimizu
2019	26. januar	CE–POKAL (HS138/10 km)	Leif Torbjørn Næsvold	Lars Ivar Skårset	Thomas Jöbstl
	27. januar	CE–POKAL (HS138/10 km)	Paul Gerstgraser	Thomas Jöbstl	Harald Johnas Riiber
	7. september	Grand Prix (HS138/10 km)	Jarl Magnus Riiber	Franz-Josef Rehrl	Bernhard Gruber
	8. september	Grand Prix (HS138/10 km)	Jarl Magnus Riiber	Antoine Gérard	Jens Lurås Oftebro
2020	1. februar	CE–POKAL (HS138/10 km)	Lars Ivar Skårset	Jakob Lange	Paul Gerstgraser
	2. februar	CE–POKAL (HS138/10 km)	Lars Ivar Skårset	Jakob Lange	Simen Tiller
2023	1. marec	NO–SP (HS138 / 4 x 5 km)   ekipno	Norveška Espen Andersen Jens Lurås Oftebro Jørgen Graabak Jarl Magnus Riiber	Nemčija Eric Frenzel Vinzenz Geiger Johannes Rydzek Julian Schmid	Avstrija Martin Fritz Lukas Greiderer Stefan Rettenegger Johannes Lamparter
	4. marec	NO–SP (HS138 / 10 km)