Razlog za vključitev tega označevalca v tem članku ni podan.
Da bo dosegal kakovostna merila Wikipedije, je treba članek »wikificirati«. (mesec ni naveden) |
Članek ne navaja nobenega vira. (mesec ni naveden) |
Javnost je v komunikologiji in odnosih z javnostmi skupina ljudi, ki je pred nekim problemom, prepoznava njegov obstoj, se posveča njegovemu reševanju in zato razpravlja o njem (komunicira med seboj o problemu) ter se organizira, da bi ga rešila. Zavzema politični prostor zunaj kontrole države, v katerem se oblikujejo mnenja ljudi oziroma javno mnenje o določenih političnih in družbenih vprašanjih.
Po situacijski teoriji javnosti, ki sta jo razvila ameriška teoretika odnosov z javnostmi, James E. Grunig in Tod Hunt, ljudje, ki niso vključeni v problem, predstavljajo nejavnost. Tisti, ki bodo občutili posledice problema, problema samega pa še niso spoznali, so latentna javnost. Tisti, ki so spoznali problem, so zavedna javnost. In tisti, ki so začeli razpravljati o možnih rešitvah problema postajajo aktivna javnost. To situacijo Grunig in Hunt operacionalizirata s tremi neodvisnimi in dvema odvisnima spremenljivkama. Prve tri spremenljivke so prepoznavanje problema, prepoznavanje onemogočanja in stopnja vpletenosti. Odvisni spremenljivki pa sta iskanje informacij ter njihovo procesiranje, predelava. Tako situacijska teorija javnosti daje štiri modela komunikacijskega obnašanja:
Takšno stalno problemsko analizo javnosti imenujeta Grunig in Hunt situacijska teorija javnosti. Pomembnost izvajanja situacijske analize javnosti v praksi odnosov z javnostmi se kaže v njenih rezultatih, namreč v kolikšni meri se posamezne vrste javnosti aktivno udeležujejo vedenja, ki podpira ali ovira organizacijo pri uresničevanju njenega poslanstva. Bolj verjetno bodo namreč različne vrste javnosti aktivne, če bodo ljudje, ki jih sestavljajo, opazili, da jih organizacija vpleta v svoje ravnanje (zaznava vpletenosti), da ima ravnanje organizacije za posledico problem (prepoznava problema) in da jih nič ne ovira, da ne bi v zvezi s problemom poskušali ukrepati (uzavedanje neoviranosti). Če za kako skupino ljudi ni značilno nobeno izmed navedenih stanj, potem sestavlja pač »nejavnost« in se ne tiče organizacije. Situacijska teorija javnosti namreč operacionalizira okolje v skupine:
in na podlagi te delitve definira javnost kot skupino ljudi, ki delijo določen problem, so problem spoznali in se organizirajo, da bi problem rešili.
Pomemben rezultat situacijske teorije javnosti je, da organizacije lažje komunicirajo z aktivno kot pa s pasivno javnostjo, saj prva išče informacije, druga pa jih le pasivno sprejema. Organizacije tudi ustvarjajo različne vrste javnosti, ko s svojimi dejanji vplivajo na druge organizacije ali skupine ljudi; takrat, ko se razvijejo aktivistične skupine (»aktivna javnost«), začnejo le-te omejevati organizacijsko uspešnost. Prav odnosi z različnimi vrstami javnosti pomagajo organizacijam s tem, ko gradijo odnose z javnostmi, na katere vplivajo oz. ki vplivajo na organizacijo, ki podpirajo poslanstvo organizacije ali pa jo lahko celo odvrnejo od uresničevanja poslanstva. Organizacije strateško načrtujejo programe odnosov z javnostmi, ko identificirajo več vrst javnosti, ki lahko omejujejo ali pospešujejo uresničevanje organizacijskega poslanstva in oblikujejo komunikacijske programe, ki pomagajo organizaciji v medsebojni odvisnosti s strateškimi vrstami javnosti.
This article uses material from the Wikipedia Slovenščina article Javnost, which is released under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 license ("CC BY-SA 3.0"); additional terms may apply (view authors). Vsebina je na voljo pod licenco CC BY-SA 4.0, razen če je navedeno drugače. Images, videos and audio are available under their respective licenses.
®Wikipedia is a registered trademark of the Wiki Foundation, Inc. Wiki Slovenščina (DUHOCTRUNGQUOC.VN) is an independent company and has no affiliation with Wiki Foundation.