Vztrajnostna Sila

Sila ${\displaystyle {\vec {\mathbf {F} }}\,}$ ne izhaja od nobene fizikalne interakcije, ampak od pospeška ${\displaystyle {\vec {\mathbf {a} }}\,}$ samega neinercialnega opazovalnega sistema. V tem smislu velja poudariti, da sprememba koordinatnega sistema, na primer kartezičnega v polarnega, brez sprememb relativnega gibanja ne spremeni videza vztrajnostnih sil, četudi je oblika zakonov gibanja odvisna od izbire krivuljnega koordinatnega sistema.

Po drugem Newtonovem zakonu v obliki:

${\displaystyle {\vec {\mathbf {F} }}=m{\vec {\mathbf {a} }}\!\,}$

so vztrajnostne sile vedno sorazmerne z maso m na katero delujejo.

Vztrajnostna sila se pojavi, če opazovalni sistem pospešuje v primerjavi z nepospešenim opazovalnim sistemom. Ker lahko opazovalni sistem pospešuje poljubno, so lahko poljubne tudi vztrajnostne sile - vendar vedno kot neposredni odziv pospeška opazovalnega sistema. Glede na obliko pospeška opazovalnega sistema so določene štiri vztrajnostne sile:

• premi pospešek (poljubni relativni pospešek izhodišča po premici)
• centrifugalna sila in Coriolisova sila (vrtenje)
• Eulerjeva sila (neenakomerno vrtenje)

• Feynman, Richard Phillips; Leighton, Robert Benjamin; Sands, Matthew L. (2006). The Feynman Lectures on Physics. San Francisco: Pearson/Addison-Wesley. Knjiga I, poglavje 12–5. ISBN 0805390499.
• Lanczos, Cornelius (1986). The Variational Principles of Mechanics. New York: Courier Dover Publications. ISBN 0486650677.