Vena

Vene imajo tanjše žilne stene kot arterije in imajo zaklopke.

Vene lahko razvrstimo v tri venske sisteme:

• sistem povrhnjih ven (povrhnje vene enojne, ležijo nad mišično ovojnico, ležijo v podkožju in imajo nestalen potek),
• sistem globokih ven (globoke vene so običajno dvojne, potekajo pod mišično ovojnico globoko med mišicami, kjer v skupni vezivni ovojnici spremljajo istoimenske arterije) in
• sistem prebodnih ven (prebodne ali perforantne vene so kratke, prebadajo mišično ovojnico in povezujejo povrhnje vene z globokimi).

Povezovalne (komunikantne) vene so vene, ki med seboj povezujejo vene iste fascialne ravnine, torej vene znotraj globokega oziroma znotraj povrhnjega venskega sistema.

Venska žilna stena je bistveno tanjša od arterijske, vendar prav tako sestoji iz treh plasti: notranje (tunika intima), srednje (tunika medija) in zunanje (adventicija). Notranja plast je iz enega sloja endotelnih celic, ki leže na bazalni membrani. Ima aktivne antitrombogene lastnosti; proizvaja prostaglandin I₂, glikozaminoglikanske kofaktorje antitrombina, trombomodulin in tkivni aktivator plazminogena (t-PA). Srednja plast sestoji iz treh slojev gladke mišičnine in veziva iz kolagena in elastina. V primerjavi s srednjo plastjo arterijske stene venska srednja plast vsebuje manj mišičja in manj elastičnega tkiva. Zunanja vezivna plast je najdebelejša plast venske stene ter sestoji v primerjavi z arterijsko zunanjo plastjo iz večjega deleža kolagena, zaradi česar so vene manj prožne od arterij. V svetlino vene se bočijo venske zaklopke (valvulae venosae). Običajno imajo po dva lističa iz vezivnih in elastičnih vlaken, odetih z endotelom. Prosti rob lističev je obrnjen v smer toka krvi. Število zaklopk in njihova razporeditev sta izrazito individualna, v globokih venah so številčnejše kot v povrhnjih venah. Venska stena je ob bazi lističev nekoliko tanjša in izbočena, zato je obod vene v višini zaklopke nekoliko širši in ta predel se imenuje venski sinus.