Zdravljica

Zdravica (u inačici od 1844. godine)  

Zdravljica (u inačici od 1846. godine)

Spet terte so rodile,
prijatl’i vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
serce razjásni in oko.
Ki vtopi
vse skerbi,
veselo upanje budi.

Prijatl’i! Obrodile
so trte vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srce razjásni in oko,
ki vtopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!

Komú pervo zdravico
napili bomo krog in krog?
Slovencov porodnico,
deželo našo živi Bog.
Brate vse,
kar nas je
sinov slovenske matere!

Komú najprej veselo
zdravico, bratje č’mo zapét’!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!

V sovražnike ’z oblakov
rodu naj na’šga treši gróm!
Prost, ko je bil očakov
naprej naj bo Slovencov dom!
Naj zdrobé
njih roké
verige vse, ki jim težé!

V sovražnike ’z oblakov
rodú naj naš’ga trešči gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!

Edinost, sreča, sprava,
k njim naj nazaj se vernejo!
Otrók kar ima slava
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
spet in čast,
ko ble ste, boste naša last!

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima slava,
si naj si v róke sežejo,
da oblast
in z njo čast
ko préd, spet naša bosta last!

Bog živi vas Slovenke,
prelepe žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
ko naše je kervi dekle;
ko do zdej,
za naprej
slovite drage vekomej!

Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!

Ljubezni sladke spone
naj vežejo vas na naš rod,
v njim sklepajte zakone
de nikdar več naprej od tod.
Hčer, sinov
zarod nov
ne bo pajdaš sovražnikov!

[nap.
Ova
kitica
nedostaje
u inačici
iz 1846.
godine]

Mladen’či! Zdaj se pije
zdravica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije,
noben naj vam ne osmerti strup!
Ker po nas
bode vas
jo serčno varvat’ klical čas.

Mladen’či, zdaj se pije
zdravica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vas
kakor nas,
jo sŕčno bránit kliče čas!

Živé naj vsi naródi,
ki dan dočakat hrepené,
da koder sonce hodi
ne bo pod njim sužne glave!
Kup’ca ta
njim velja
naj Bog jim dobre sreče da!

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
da, koder solnce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Visoko zdaj prijatl’i,
kozarce zase vzdignimo!
Saj smo se vsi pobratli,
saj eno misel mislimo;
Bog naj te,
Bog naj me,
naj nas živi tovar’še vse!

Nazadnje še, prijatl’i,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

France Prešeren