Komu se trebuhi rede

Na vprašanje o primernosti paskvila Kako in komu se trebuhi redé? za proslavo ob državnem kulturnem prazniku sem novinarki Mladine odgovoril takole:

V članku Apokrifni Prešeren (študija je bila obljavljena ob Prešernovi dvestoletnici v Kranjskem zborniku leta 2000), sem poročal, da so literarni zgodovinarji glede Prešernovega avtorstva deljenega mnenja: Kidrič Prešernovo avtorstvo zanika, Slodnjaku pa se ne zdi neverjetno. Izvirni rokopis ne obstaja (vendar ne obstaja tudi za marsikatero dokazano Prešernovo pesem), za mojstrovo avtorstvo govori dejstvo, da je dobro narejena in uglašena z njegovimi drugimi bodicami na račun duhovščine in redovništva, proti pa dejstvo, da je daljša od drugih Prešernovih obscenih pesmi, ki so povečini štirivrstične. Norčuje se iz gostilničarjev, oskrbnikov, izobražencev (pravnikov in zdravnikov), uradnikov, duhovnikov in nun, zato je nenavadno, da proti njej protestira samo kler, ne pa tudi drugi sloji osmešene "gospode".

Primernost? Za tiste, ki so prišli h kulturni maši, je gotovo neprimerna, saj je namen kulturnega rituala vzdrževanje statusa Prešerna kot pesnika, ki je zaslužen za rojstvo in kulturno emancipacijo nacije. Sprejemljivejši se bo paskvil zdel tistim rojakom, ki jim gre redukcija Prešerna na domoljubnega pesnika na živce (Prešerna so namreč v njegovem času za razliko od patriotičnega Koseskega imeli za pesnika ljubezni). Nadvse primeren pa se bo zdel paskvil tistim, ki jim je umetnost prostor družbene kritike in razdiranja družbenih norm, ne pa njihovega konformističnega potrjevanja. V paskvilu sta obscena le dva verza, vsi drugi so družbeno kritični, saj govorijo proti požrešnosti, izkoriščanju, pogoltnosti, podkupovanju in neumnosti. Zakaj vsi vidijo samo dva obscena verza, vseh ostalih pa ne?

Prešeren pride prav vsem Slovencem, vendar vsakemu kaj drugega pri njem: nacionalisti izpostavljajo drugo kitico Zdravljice ("Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet"), svetovljani njeno sedmo kitico ("Žive naj vsi narodi"), slovansko usmerjeni recitirajo "Največ sveta otrokom sliši Slave", klerikalnim Slovencem je ljub Črtomir, neverni se identificirajo z njegovimi verzi "Al beg ni Bog, ki vodi vekomaj v ne-bo?", vsi skupaj pa se delamo, kot da se nas ne tiče njegova kritika pridobitnosti ("Krajnc, ti le dobička išeš", "de človek toliko velja, kar plača"). Novinarje in splošno publiko zanima Prešeren samo okrog kulturnega praznika, pa še takrat večinoma le obscenosti. S tega stališča je vprašanje o primernosti paskvila na državni proslavi izraz naše kulturne shizofrenije. -- miran

Glej tudi: