Ob Prešernu

Ko govorimo o Prešernu, govorimo o nacionalni identitetni točki, primerljivi s Triglavom, kraljem Matjažem, Planico, Kekcem, cvičkom, teranom, lipicanci ter menjajočimi se podalpskimi športnimi in estradnimi ikonami: brez Prešerna bi Slovenci ne bili, kar smo, bili bi malo drugačni. Vsak mit je konstrukt, torej bolj odslikava naših želenih predstav kot realnosti. Zato tudi popularna predstava Prešerna odstopa od tistega, kar o Prešernu ve zgodovina. Kar odkrito priznajmo, da se naše vsakdanje življenje odvija mimo Prešerna, mimo vrednot, ki jih je artikuliral v svoji poeziji. Kot obletniški narod ga v misel jemljemo dvakrat na leto, ob njegovem rojstnem dnevu in ob obletnici smrti (to se lepo vidi na krivulji obiska njegovega gesla na Wikipediji), da potrdimo njegovo simbolno veljavo, potem pa s tem alibijem vse druge dni v letu preživimo po svoje. Ja, Prešerna imamo za alibi. Tudi slovensko nelagodje v zvezi s Prešernovo mitologijo se pokaže na Wikipediji. Okrog 3. decembra in 8. februarja ne poraste le ogledovanje, ampak tudi vandaliziranje njegovega članka: rojaki se zabavajo tako, da vnašajo vanj obscenosti in vulgarnosti. Hvalabogu je spletna enciklopedija dovolj robustna, da poškodbe odpravi še v isti minuti, žalostno pa je, da nam članek, po katerem pacajo Slovenci, popravljajo kulturno zainteresirani tujci, rad navajam zgled nekega Tamilca, ki tako rešuje slovensko kulturo pred domačimi vandali.

Prešeren je imel pred 200 leti z rojaki težave. In rojaki so imeli težave z njim. Slovencem je očital pridobitno naravo (»Krajnc, ti le dobička išeš«) in mlačnost v razmerju do kulturnih dobrin, tudi do jezika. Obžaloval je, da »de le petica da ime sloveče, de človek toliko velja, kar plača«. Rojaki pa so mu vračali z zmerljivko »der besoffene Dichter« 'pijani pesnik', policijsko poročilo mu je očitalo »nagnjenost do pijače in poltenosti, ekscentrična načela in kritizerstvo. Če bi se danes pojavil med nami, ne bi bilo dosti drugače. Prešeren je bil pesnik ljubezni, ljubezen pa je čustvo, ki je zapisano principom dajanja, razdajanja in predajanja. Te vrednote so diametralno nasprotne današnjemu obnašanju, ki ga usmerjata osebni ali kolektivni pridobitni interes. Govorimo o obrambi svojega življenjskega sloga, ki mu naduto rečemo kultura, v resnici pa nam gre le za ohranitev podedovanih ali prigrabljenih privilegijev. Podlaga naše kulture ni prešernovsko dajanje in predajanje, ampak jemanje in prisvajanje. Pomislimo samo na ključne fraze iz domačega javnega življenja: črpati evropska sredstva, privabljati petične turiste (to so razsipni ljudje s polnimi žepi petic, tj. denarja), prehiteti konkurenco po drugem tiru, zavarovati se pred sovražnimi sosedi in nevarnimi tujci z bodečo žico na meji ... Prešernovi nacionalni in človečanski ideali so bili drugačni, pel je o odrešujoči ljubezni in o dobrih sosedih.

Če bi naključnega domačina vprašali, kaj ve povedati o Prešernu, bi se mimo Zdravljice in Krsta in mogoče še kakšne pesmi spomnil, da je otrokom kupoval fige, da je bila njegova nesojena nevesta Julija grbasta, pač v skladu z zlobno ljudsko interpretacijo verzov »ti si kriva, ljubezniva«, in da je pesnil kosmate verze, ki jih kulturni uradniki skrivajo pred ljudstvom. Ampak komu so sploh mar naključni domačini in njihove banalne izjave? No, politiki jih že morajo upoštevati, saj volilni glas naključnega domačina tehta enako kot glas razgledanega, občutljivega in odgovornega državljana.

V jedrnatih enciklopedičnih oznakah je povzeto bistveno o Prešernovih zaslugah: z uvozom eminentnih pesniških oblik je postavil slovensko literaturo na evropski kulturni zemljevid in tako Slovence kulturno emancipiral. Iz šolskih učbenikov se poučimo še, da je srečno združil troje tem: osebno ljubezen, nacionalno zavzetost in pesniško poslanstvo.

Ko smo Prešernovo Zdravljico določili za državno himno, smo pesnika ljubezni preoblekli v domovinskega pesnika. Že prej je za potrebe proslav dobil status skorajda ljudskega pesnika. Prešernov izraz je seveda daleč od ljudskega, iz ljudskega jezika se je celo norčeval, češ kako naj jemlje besede iz ljudstva, če pa ljudstvo »govoriti dosti več ne zna [...] ko imena čéde" (imena živali v hlevu). Da Prešerna vsi razumemo? Kje pa: no, kaj pomeni tisočkrat citirani verz iz Krsta »Narvéč svetá otrokom sliši Slave«?

Zakaj razdiram mit Mi smo Prešernovi in Prešeren je naš? Zato ker bi bilo priznanje, da imamo Prešerna radi samo deklarativno, prvi korak k perspektivnejši kulturni drži, kot je današnja. Drugi prepotrebni korak bi bila sprememba kulturno destruktivne domače zakonodaje, ki javnosti omejuje prosti dostop do lastne kulturne dediščine, bodisi z izgovorom varstva osebnih podatkov, zaradi česar ne moremo iskati po Francetu Prešernu v korpusu Nova beseda, s ščitenjem avtorskih pravic v škodo javnega interesa, zaradi česar ne smemo na Wikipedijo postaviti posnetka Smerdujevega kipa Prešerna, ki stoji pred kranjskim gledališčem, ali z zloglasnim 44. členom zakona o varstvu kulturne dediščine, po katerem bi morali celo za fotografiranje in objavo slike cerkvice svetega Marka v Prešernovi »srečni, dragi vasi domači« vsakokrat dobiti dovoljenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

--Mhladnik (pogovor) 17:46, 7. februar 2017 (CET)