Túrščina (turško Türkçe) je najbolj razširjen jezik iz skupine turških jezikov.
Govorijo ga predvsem v Turčiji in manjšine v Bolgariji, Makedoniji, Grčiji in na Cipru, kjer je uradni jezik na Severnem Cipru, je pa tudi jezik več milijonov ljudi drugod po Evropi in Bližnjem vzhodu. Skupaj z gagauščino, azerbajdžanščino, turkmenščino in korasansko turščino spada med jugovzhodne (oguške) turške jezike. Med govorci turščine in drugih oguških jezikov obstaja velika stopnja medsebojne razumljivosti.
Turščina | |
---|---|
Türkçe | |
Izgovarjava | ˈtyɾkt͡ʃɛ |
Materni jezik | Turčija (uradni), Severni Ciper (uradni), Ciper (uradni), Bolgarija, Makedonija, Grčija, Iran, Azerbajdžan, Kosovo,Romunija, Irak, Bosna in Hercegovina, Sirija |
Št. maternih govorcev | 80 milijonov (2007) |
turški
| |
Standardne oblike | osmanščina (zastarelo) |
Pisava | latinica (turška abeceda) turška Braillova pisava |
Uradni status | |
Uradni jezik | Turčija Severni Ciper (priznan le s strani Turčije) Ciper Kosovo (status je bil priznan nekaj časa v letu 1999) |
Priznani manjšinski jezik | |
Regulator | Türk Dil Kurumu |
Jezikovne oznake | |
ISO 639-1 | tr |
ISO 639-2 | tur |
ISO 639-3 | tur |
Glottolog | nucl1301 |
Linguasphere | del 44-AAB-a |
Turščina je uradni jezik. Turščina je priznan kot manjšinski jezik. | |
Do leta 1928 se je turščina pisala v prirejeni arabski pisavi, odtlej pa se piše z latinsko abecedo z 29 črkami: A, B, C, Ç, D, E, F, G, Ğ, H, I, İ, J, K, L, M, N, O, Ö, P, R, S, Ş, T, U, Ü, V, Y in Z.
Po ustanovitvi Republike Turčije in reformi pisave so leta 1932 pod okriljem Mustafe Kemala Atatürka oblikovali Združenje za turški jezik (Türk Dil Kurumu, TDK). Eden od ciljev združenja je bila jezikovna reforma, ki bi nadomestila prevzete besede iz arabščine in perzijščine s turškimi ustreznicami. Prepovedali so uporabo prevzetih besed v občilih in tako uspeli iz jezika izkoreniniti več sto tujk. Večino novih turških ustreznic so izpeljali iz sodobnega turškega jezika, oživili pa so tudi nekaj besed iz stare turščine, ki se sicer že več stoletij niso uporabljale.
Zaradi jezikovne reforme je prišlo do razlik v besedišču starejših in mlajših generacij; starejši ljudje, rojeni pred letom 1940, so še vedno uporabljali starejše izraze arabskega ali perzijskega izvora, medtem ko so mlajše generacije usvojile nov besednjak. Atatürk je v svojem dolgem govoru v novoustanovljenem parlamentu leta 1927 uporabljal otomansko obliko jezika, ki je bila kasnejšim generacijam zelo tuja in govor je doslej doživel že tri »prevode« v sodobni jezik (prvič leta 1963, nato pa še leta 1986 in 1995).
V zadnjih nekaj desetletjih TDK nadaljuje z uveljavljenjem novih turških skovank za poimenovanje novih konceptov in tehnologij v družbi, za katere prihajajo sicer poimenovanja zlasti iz angleščine. Številni novi izrazi so že bili med govorci široko sprejeti, občasno pa je TDK deležen kritik zaradi določenih vsiljeno in umetno skovanih izrazov. Nekaterih izrazov govorci niso sprejeli, na primer besede bölem, s katero so želeli nadomestiti prevzeto besedo fırka, v pomenu politična stranka (v jeziku se danes uporablja iz francoščine prevzeta beseda parti). Nekatere besede, obujene iz stare turščine, so v sodobnem jeziku dobile nov pomen (beseda betik je izvorno pomenila knjigo, danes pa se uporablja za skript v računalniškem izrazoslovju).
Nekateri primeri starejših prevzetih besed in ustreznic v sodobnem turškem jeziku:
Otomanska turščina | Sodobna turščina | Pomen | Opombe |
---|---|---|---|
müselles | üçgen | trikotnik | Sestavljeno iz samostalnika üç in pripone -gen. |
tayyare | uçak | letalo | Izpeljano iz glagola uçmak (leteti). Prvotno je bila beseda predlagana za pomen letališče. |
nispet | oran | razmerje | Še vedno se uporabljata oba izraza. Sodobna skovanka je izpeljana iz staroturškega glagola or- (rezati). |
şimal | kuzey | sever | Izpeljano iz starinskega samostalnika kuz (hladen in temen prostor, senca). |
teşrinievvel | ekim | oktober | Samostalnik ekim pomeni setev in poimenuje mesec, ko se sejejo žita. |
Sodobna knjižna turščina temelji na carigrajskem govoru.
Glavna narečja turškega jezika so:
Turški besedni zaklad je še vedno precej mešan, poleg izvirno turških ostajajo prevzete besede iz perzijščine in arabščine. Danes se rabita pogosto vzporedno dva izraza za isti pomen, tako v uradnem jeziku, kakor v pogovornem. Večina prevzetih besed iz arabščine in perzijščine je še vedno v rabi, čeprav so se določene novotvorbe prijele in so zdaj v splošni rabi, kot na primer:
V turščini so moderni izrazi prevzeti predvsem iz francoščine in italijanščine, npr.:
Primer prevzete besede iz slovanskih jezikov je npr. kıral ali kral (kralj).
Po razpadu osmanskega carstva se je pod predsednikom Atatürkom prebudila narodna zavest, ki se opira na turške korenine in ne na islamsko-arabsko dediščino.
Politični preobrat je privedel leta 1928 tudi do uvedbe latinice.
Turški črkopis zajema 29 črk. Vsaki črki ustreza samo en glas.
Črka | IPA | Približna izgovorjava | Črka | IPA | Približna izgovorjava | ||
---|---|---|---|---|---|---|---|
A | a | /a/ | а | M | m | /m/ | m |
B | b | /b/ | b | N | n | /n/ | n |
C | c | /dʒ/ | dž | O | o | /o/ | о |
Ç | ç | /tʃ/ | č | Ö | ö | /œ/ | mehko č (ć) |
D | d | /d/ | d | P | p | /p/ | p |
E | e | /e/ | е | R | r | /ɾ/ | r |
F | f | /f/ | f | S | s | /s/ | s |
G | g | /g/ ali /ɟ/ | g | Ş | ş | /ʃ/ | š |
Ğ | ğ | /ɣ/ | podaljšuje predhodni samoglasnik | T | t | /t/ | t |
H | h | /h/ | h | U | u | /u/ | u |
I | ı | /ɯ/ | tim. velarni i | Ü | ü | /y/ | ü |
İ | i | /i/ | i | V | v | /v/ | v |
J | j | /ʒ/ | ž | Y | y | /j/ | ј |
K | k | /k/ ali /c/ | k | Z | z | /z/ | z |
L | l | /ɫ/ ali /l/ | l |
Turščina je aglutinativni jezik z veliko priponami in skoraj brez predpon. Pripone služijo za tvorjenje besed in označevanje slovnične funkcije.
V turščini obstaja harmonija samoglasnikov. To pomeni, da so besede lahko vsebujejo izključno zadnje samoglasnike a, ı, o, u ali izključno prednje samoglasnike e, i, ö, ü. Primer: pripona -dan/-den ima lahko obliko -dan ali –den odvisno od harmonije samoglasnikov v besedi.
Nekaj primerov, kako se iz turških besed tvorijo zloženke ali celi stavki:
V turščini je naglas vedno na zadnjem zlogu. Izjeme so besede tujega porekla in zloženke.
Samostalniki imajo število in sklon, nimajo pa spola. S sistemizacijo je turščina omejena na šest sklonov: imenovalnik, rodilnik, tožilnik, dajalnik, mestnik in ablativ. Množinska oblika samostalnika se tvori s priponanama –ler/-la na imenovalnim ednine.
Sklon | Sklanjanje samostalnika {adam} - (človek) | Sklanjanje samostalnika {oda} - (soba) |
---|---|---|
Imenovalnik | adam | oda |
Rodilnik | adamın | odanın |
Tožilnik | adamı | odayı |
Dajalnik | adama | odaya |
Mestnik | adamda | odada |
Ablativ | adamdan | odadan |
V turščini so pridevniki nepregibna besedna vrsta brez spola, števila in sklona. V stavku so običajno pred samostalnikom, na katerega se nanašajo. Stopnjujejo se z besedo daha (še) za primernik in besedo en (naj) za presežnik. Primer stopnjevanja:
Sklanjanje osebnih zaimkov je prikazano v naslednji preglednici:
Ednina | ben (јаz) | sen (ti) | o (on, ona, ono) | |
---|---|---|---|---|
Rodilnik | benim | senin | onun | |
Dajalnik | bana | sana | ona | |
Tožilnik | beni | seni | onu | |
Mestnik | bende | sende | onda | |
Ablativ | benden | senden | ondan | |
Množina | Imenovalnik | biz | siz | onlarin |
Rodilnik | bizim | sizin | onlarin | |
Dajalnik | bize | size | onlara | |
Tožilnik | bizi | sizi | onları | |
Mestnik | bizde | sizde | onlarda | |
Ablativ | bizden | sizden | onlardan |
Mestnik osebnih zaimkov se uporablja tudi za izražanje lastništva, na primer:
Turščina ima poseben osebni zaimek kendi, ki se uporablja v kombinaciji z drugimi osebnimi zaimki in upošteva njihova sklonska obrazila. Primera:
Kazalni zaimki so bu, şu in o. Sklanjajo se kot osebni zaimki. Če stojijo pred samostalnikom, imajo vlogo pridevnika.
Vprašalni zaimki so:
Vprašalni zaimki se sklanjajo kot osebni zaimki.
Postpozicije imajo enako vlogo kot je imajo v slovenskem jeziku predlogi (prepozicije) in ob sebi zahtevajo določen sklon:
Prislov je polnopomenska nepregibna besedna vrsta, ki opisuje okoliščine, v katerih poteka dejanje, izraženo z glagolom.
V turščini so števniki pregibna besedna vrsta. Glavni števniki:
V ulomkih se najprej prebere imenovalec v mestniku in nato števec v imenovalniku.
Večina glagolov je pravilnih. Glavna izjema je glagol biti. Spregajo se po enakih pravilih z upoštevanjem glasovne harmonije. Glagolsko osnovo, iz katere se tvorijo vse glagolske oblike, tvori velelnik druge osebe ednine. Nedoločnik se tvori z dodajanjem obrazila –mek, pri glasovni harmonizaciji –mak. Nedoločnik lahko ima enaka obrazila kot samostalnik, se pravi da se lahko sklanja.
Značilen turški stavek se začne z osebkom in konča s povedkom. V poeziji in prozi so dovoljene izjeme.
Značilnost turškega jezika je tako imenovana glasovna harmonija: samoglasniki v besedi se podrejajo samoglasniku v prvem zlogu. Če je samoglasnik zadnji/prednji, so vsi ostali samoglasniki zadnji/prednji. Velarna/palatalna harmonija je nadrejena labilni hamoniji.
Turški jezik z aglutinacijo zelo na veliko tvori nove besede iz samostalnikov in glagolov in njihovih korenov. Primer besede, izpeljane iz samostalniškega korena:
Turško | Кomponente | Slovensko | Besedna vrsta |
---|---|---|---|
göz | göz | oko | samostalnik |
gözlük | göz + -lük | očala | samostalnik |
gözlükçü | göz + -lük + -çü | optik | samostalnik |
gözlükçülük | göz + -lük + -çü + -lük | optična delavnica | samostalnik |
gözlem | göz + -lem | opazovanje | samostalnik |
gözlemci | göz + -lem + -ci | opazovalec | samostalnik |
gözle | göz + -le | opazovati | glagol |
gözlemek | göz + -le + -mek | opazovati | glagol |
Primer tvorjenja besede iz glagolske osnove:
Turško | Komponente | Slovensko | Besedna vrsta |
---|---|---|---|
yat- | yat- | leči | glagol |
yatmak | yat-mak | ležati | glagol |
yatık | yat- + -(ı)k | ležeč | pridevnik |
yаtаk | yat- + -ak | postelja, ležišče | samostalnik |
yatay | yat- + -ay | vodoraven | pridevnik |
yatkın | yat- + -gın | porast | pridevnik |
yatır- | yat- + -(ı)r- | odložiti | glagol |
yatırmak | yat- + -(ı)r-mak | odlagati | glagol |
yatırım | yat- + -(ı)r- + -(ı)m | vlaganje | samostalnik |
yatırımcı | yat- + -(ı)r- + -(ı)m + -cı | vlagatelj | samostalnik |
Nove besede se lahko tvorijo tudi z združevanjem več obstoječih besed:
Turško | Slovensko | Besede | Dobeseden pomen |
---|---|---|---|
pazartesi | ponedeljek | pazar (nedelja) in ertesi (po) | po nedelji |
bilgisayar | računalnik | bilgi (podatek) in say- (računati, šteti) | števec podatkov |
gökdelen | nebotičnik | gök (nebo) in del- (bosti) | bosti nebo |
başparmak | palec | baş (primarni) in parmak (prst) | primarni prst |
önyargı | predsodek | ön (pred) in yargı (sojenje) | pred sojenjem |
V slovenskem jeziku je več besed turškega izvora, na primer:
V srbskem jeziku, na primer, je kar 8965 turcizmov.
This article uses material from the Wikipedia Slovenščina article Turščina, which is released under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 license ("CC BY-SA 3.0"); additional terms may apply (view authors). Vsebina je na voljo pod licenco CC BY-SA 4.0, razen če je navedeno drugače. Images, videos and audio are available under their respective licenses.
®Wikipedia is a registered trademark of the Wiki Foundation, Inc. Wiki Slovenščina (DUHOCTRUNGQUOC.VN) is an independent company and has no affiliation with Wiki Foundation.