Slavoj Žižek, slovenski filozof, kulturni kritik in psihoanalitik * 21.
Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. Razlog za to je: Neprimerne povezave z angleškimi članki v besedilu, odvečno ponavljanje imena Slavoj Žižek v bibliografiji na koncu.. |
marec">21. marec 1949, Ljubljana.
Slavoj Žižek | |
---|---|
Rojstvo | 21. marec 1949[…] (75 let) Ljubljana, Socialistična republika Slovenija, SFRJ |
Narodnost | Slovenec |
Državljanstvo | Slovenija |
Alma mater | Univerza v Ljubljani |
Poklic | filozof, psiholog, kulturolog, sociolog, univerzitetni učitelj, esejist, psihoanalitik, kulturni kritik, politik, teolog, publicist, igralec, scenarist |
Obdobje | Filozofija 20. stoletja |
Regija | Slovenska filozofija |
Šola/tradicija | post-strukturalizem, postmodernizem, ljubljanska lakanovska šola |
Glavna zanimanja | dialektika, metafizika, ontologija, zgodovina filozofije, politična filozofija, socialna filozofija, filozofska antropologija, filozofija kulture, filozofija filma |
Pomembne ideje | trčenje Hegla z Lacanom |
Bil je profesor na evropski podiplomski šoli, mednarodni direktor Birkbeck Inštituta za humanistične študije in višji raziskovalec na Inštitutu za sociologijo Univerze v Ljubljani, Slovenija.
Žižek je doktoriral iz filozofije. Bil je imenovan "Elvis filozofije" in "akademska rock zvezda." V mladih letih so ga zanimala dela Georga Wilhelma Friedricha Hegla, Karla Marxa in Friedricha Wilhelma Josepha Schellinga.
Leta 1971 je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in sociologije, na isti ustanovi pa še magistriral in doktoriral (1981). Drugič je doktoriral na temo psihoanalize v Parizu (Universite Paris-VII). Tekoče govori slovensko, srbsko, hrvaško, angleško, francosko, nemško in ima osnovno znanje italijanščine.
Slavoj Žižek se je rodil 21. marca 1949 v Ljubljani. Njegova starša sta bila ateista. Oče, Jože Žižek, je bil ekonomist in državni uradnik iz Prekmurja, mati Vesna pa računovodkinja v državnem podjetju. Otroštvo je preživel v Portorožu, v zadnjem razredu osnovne šole pa so se Žižkovi ponovno preselili v Ljubljano. Gimnazijska leta je preživel na Gimnaziji Bežigrad. V mladosti je razmišljal, da bi postal filmski režiser, a je kot, je nekoč povedal za Daily Telegraph, videl toliko dobrih evropskih filmov, da se mu je zdelo, da jih ne bi mogel preseči, zato se je odločil, da bo postal filozof. Na Žižkovo začetno obdobje je imel velik vpliv slovenski marksist Božidar Debenjak. Debenjak je poučeval filozofijo nemškega idealizma na Filozofski fakulteti v Ljubljani in je vplival tudi na številne druge prihodnje slovenske filozofe. Ob koncu tretjega letnika je v reviji Ekran objavil svoj prvi članek - recenzijo novovalovskega filma. V poletnih mesecih pred vpisom na Filozofsko fakulteto je odkril francoske strukturaliste. Žižek je bil poročen štirikrat. Prvič z muzikološko bibliotekarko Ksenijo Požar, drugič z Renato Salecl - svetovno znano slovensko filozofinjo, tretjič z argentinsko manekenko Analio Hounie in četrtič s kulturno novinarko pri časopisu Delo in pisateljico Jelo Krečič.
Leta 1967 je v Problemih objavil prvi prevod Jacquesa Derridaja v slovenščino, pozneje pa je postal zaprisežen privrženec francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana.
Leta 1971 je diplomiral iz filozofije in sociologije na ljubljanski univerzi. Zaradi urednikovanja v časopisu Problem! in prijateljevanja z Ivanom Urbančičem in Tinetom Hribarjem v 70. letih obvelja za oporečnika, zaradi česar ni dobil službe na Filozofski fakulteti in je bil več let brezposeln. Preživljal se je s prevajanjem in pisanjem člankov za revije.
Leta 1972 je izdal knjižni prvenec Bolečina razlike, heideggerjansko-derridajevski poskus, za katerega je bil pozneje prepričan, da bi ga bilo treba javno sežgati. Leta 1975 je magistriral iz filozofije. Mentor mu prvo različico magistrske naloge zavrne, češ da ni dovolj marksistična, in Žižek je bil prisiljen napisati dodatek.
Vojaški rok je služil v Karlovcu; delal je v knjižnici ter vodil ure politične vzgoje za vojake. Predavanje o ideologiji kapitalizma je izkoristil za predvajanje cikla hollywoodskih filmov, od Botra do Nekateri so za vroče. Nadrejenim je uspešno prodal teorijo, po kateri idejnega sovražnika najbolje spoznaš, če si v filmih ogledaš, kaj je narobe z Ameriko.
Po koncu služenja vojaškega roka se je ponovno potegoval za službo na Filozofski fakulteti, a je ni dobil. Leta 1977 se kot strokovni sodelavec zaposlil pri Marksističnem centru CK ZKS. Skrbel je za pisanje zapisnikov, kar mu je vzelo eno uro dnevno, preostali čas je namenil študiju in ogledom filmskih matinej v kinu Komuna.
Leta 1979 mu je Ivan Urbančič ponudil službo na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, kjer je bil Žižek več let nosilec raziskovalne naloge Vloga nezavednih fantazem v procesih oblikovanja identitete Slovencev. Leta 1980 je pri založbi Analecta izdal knjigo Hegel in označevalec, leto pozneje pa je na Filozofski fakulteti uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo Možnosti 'materialističnega obrata' Hegla v psihoanalitični teoriji. Bil je redni pisec za revijo Mladina, revijo, ki je v tistih časih predvsem skozi oči mladih kritizirala Titov režim.
Ustanovil je Društvo za teoretsko psihoanalizo in prevzel funkcijo odgovornega urednika filozofske revije Razpol. V začetku osemdesetih let se za štiri leta preselil v Francijo, kjer je študiral pod mentorstvom Jacques-Alaina Millerja, Lacanovega zeta in intelektualnega dediča. Leta 1985 na Oddelku za psihoanalizo Universite Paris-VIII doktoriral s tezo Filozofija med simptomom in fantazmo. Leta 1988, v času afere JBTZ, je kljub starim zameram od začetka deloval v Odboru za varstvo človekovih pravic. Žižkova misel »Pazite, kaj je rekel Lenin: 'Vsak dan, ko se nič ne zgodi, je za nas izgubljen,'« je bilo eno ključnih vodil množičnega gibanja. Ko je četverica JBTZ novembra 1988 prejela poziv na prestajanje zaporne kazni, je izstopil iz ZKS.
Med 1988 in 1990 je bil aktivno vpleten v številna politična in družbena gibanja, v katerih so se borili za demokratizacijo Slovenije in tudi za obrambo človekovih pravic.
Leta 1989 se je Žižek pridruži Debatnemu klubu 89 in se prek te skupine povezal v ZSMS, kasneje LDS. Leta 1990 je kot kandidat ZSMS kandidiral za člana predsedstva Slovenije. Položaj v predsedstvu Republike Slovenije se mu je izmuznil le za las. Kljub temu, da je bil zelo aktiven pri liberalno demokratskih projektih je ostal privržen komunističnim idealom.
Kot raziskovalec je zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vendar je njegova funkcija na tej ustanovi bolj častna, saj nima rednih predavanj. Kot redni profesor predava na »European Graduate School for Media & Communications« (Saas Fee, New York, Dresden), kot gostujoči profesor pa obiskuje pomembne univerze vseh držav sveta. Posebno priljubljenost dosega v ZDA, na Japonskem in v Južni Ameriki.
Žižek je avtor več kot sto izvirnih in prevedenih knjig. Velik je tudi nabor tem, ki se jih loteva: od politične apatije sodobnega življenja do šale o možu, ki se boji, da ga bo pojedla kokoš; od etičnega junaštva Keanuja Reevesa v Hitrosti do tega, kako straniščne školjke razkrivajo narodovo dušo.« Bil je učenec in je interpret Jacquesa Lacana, piše pa o fundamentalizmu, ljudski toleranci, politični korektnosti, globalizaciji, subjektivizaciji, človekovih pravicah, Leninu, mitih, Alfredu Hitchcocku itd.
Žižek je po letu 1990 dosegel izjemen prodor v mednarodni znanstveni skupnosti. Že leta 1989 je izšel njegov prvenec v angleščini The Sublime Object of Ideology, po njegovem lastnem mnenju eno najboljših del. V nadaljevanju je Žižek filozofski svet preplavil kot nevihta.
Slavoj Žižek je ateist in njegove teorije so večinoma v nasprotju z analitičnimi filozofskimi tokovi. Pogosto politično nekorekten povzroča nemir znotraj intelektualnih krogov. Prav njegov filozofski pogum je oblikoval enega največjih filozofskih imen današnjega časa. Postal je eden redkih filozofov na svetu, ki ima skorajda status rokerske zvezde. Knjige, ki jih objavlja pri najuglednejših svetovnih založbah, po vrsti postajajo akademske uspešnice.
Kot predavatelj je deloval na Oddelku za psihoanalizo, Université Paris-VIII v 1982–83 in 1985–86 na Centre for the Study of Psychoanalysis and Art, SUNY Buffalo. V letih 1991–1999 je predaval na oddelku za primerjalno književnost, Univerze v Minnesoti, na Univerzi Tulane v New Orleansu, na Fakulteti za pravo Cardozo v New Yorku, na Univerzi Columbia v New Yorku, na prestižni Univezi Princeton, na New School for Social Research v New Yorku, Univerzi Michigan in v Georgetownu University, Washington. Leta 1999 se je vrnil v Evropo. V zadnjih 20 letih je sodeloval na več kot 350 mednarodnih filozofskih simpozijih po celem svetu. Je ustanovitelj in predsednik Združenja za teoretsko psihoanalizo v Ljubljani.
Žižek, ki je poznan tudi kot »filozofski zabavljač«, »Borat filozofije«, prenaša svoje znanje v sfero družbe.
Okoli leta 1980 je Žižek postal bolj znan javnosti kot kolumnist v reviji Mladina, v kateri je izrazil kritično držo proti režimu Josipa Broza - Tita, kritiziral pa je tudi številne aspekte jugoslovanske politike, kot je bila na primer militarizacija družbe. Bil je tudi član Zveze komunistov Slovenije do oktobra 1988, ko je izstopil zaradi protesta proti Ljubljanskemu procesu, znanemu tudi kot Proces proti četverici. Med letoma 1988 in 1990 se je aktivno udejstvoval v številnih političnih in socialnih gibanjih, ki so se borila za demokratizacijo Slovenije. Bil je tudi del Odbora za varstvo človekovih pravic.
Leta 1990 je kot kandidat LDS kandidiral na volitvah za člane predsedstva Socialistične republike Slovenije. S 36,6 % (431.206) glasov je mandat za malo zgrešil; kandidata, ki sta ga prehitela in se še uvrstila med pet članov predsedstva, sta prejela 38,1 % (Dušan Plut) in 38,2 % (Matjaž Kmecl) glasov.
Kljub njegovemu udejstvovanju v liberalnih projektih Žižek ostaja podpornik komunističnih idealov in je kritičen do desničarskih usmeritev kot so nacionalizem, konservatizem in liberalizem.
Žižkova dela: navdih za opero.[internet].[citirano dne 8.1.2014]. Dostopno na naslovu: Dostopno na:http://www.delo.si/kultura/oder/zizkova-dela-navdih-za-opero.html.
This article uses material from the Wikipedia Slovenščina article Slavoj Žižek, which is released under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 license ("CC BY-SA 3.0"); additional terms may apply (view authors). Vsebina je na voljo pod licenco CC BY-SA 4.0, razen če je navedeno drugače. Images, videos and audio are available under their respective licenses.
®Wikipedia is a registered trademark of the Wiki Foundation, Inc. Wiki Slovenščina (DUHOCTRUNGQUOC.VN) is an independent company and has no affiliation with Wiki Foundation.