Ruska Invazija Na Ukrajino: Ruski napad na Ukrajino, ki se je začel 24. februarja 2022; del rusko-ukrajinske vojne

februarja 2022 sprožila obsežno invazijo na Ukrajino in s tem močno zaostrila rusko-ukrajinski konflikt, ki se je začel leta 2014. Invazija, ki velja za največji evropski spopad po drugi svetovni vojni, je zahtevala več desettisoč civilnih ter več stotisoč vojaških življenj. Do junija 2022 je ruska vojska okupirala okoli 20 % ukrajinske zemlje. Okoli 8 milijonov Ukrajincev je bilo do aprila 2023 notranje razseljenih, svojo državo pa je zapustilo več kot 8,2 milijona ljudi, s čimer je nastala največja evropska begunska kriza po drugi svetovni vojni. Obsežna okoljska škoda, ki jo je povzročila vojna, pogosto imenovana ekocid, je prispevala k prehranski krizi po vsem svetu.

Ruska invazija na Ukrajino (2022)
Del rusko-ukrajinske vojne
Zemljevid Ukrajine na 20. april 2024 (podrobneje):   Pod nadzorom Ukrajine   Okupirano s strani Rusije   Osvobojeno Rusov
Datum 24. februar 2022 – danes (70002000000000000002 leti in 700156000000000000056 dni) Prizorišče Ukrajina, Rusija, Črno morje Status Aktualen (seznam vojaških spopadov · časovnica)
Udeleženci
Rusija Donecka LR Luganska LR Podpira jo:  Belorusija	Ukrajina
Poveljniki in vodje
Vladimir Putin Aleksander Dvornikov Genadij Židko Sergej Surovikin Valerij Gerasimov	Volodimir Zelenski Valerij Zalužni Oleksandr Sirskij
Moč
Pred invazijo na meji: 169.000–190.000 Pred invazijo skupno: 900.000 vojakov 554.000 paravojakov Februarja 2023: 300.000+ aktivnih vojakov v Ukrajini	Pred invazijo: 196.600 vojakov 102.000 paravojakov Skupno julija 2022: do 700.000 Skupno septembra 2023: preko 800.000
Žrtve in izgube
Poročila se razlikujejo. Glej žrtve za več podrobnosti.

Že več mesecev pred invazijo so se okoli ukrajinskih meja začele zbirati ruske enote, medtem ko so ruski uradniki večkrat zanikali načrte za napad. Ruski predsednik Vladimir Putin je 24. februarja 2022 napovedal »posebno vojaško operacijo« v podporo ruskima separatističnima republikama Doneck in Lugansk, katerih vojaške sile so se v konfliktu v Donbasu borile proti Ukrajini od leta 2014. Putin je zagovarjal iredentistična stališča, izpodbijal pravico Ukrajine do državnosti in lažno trdil, da v Ukrajini vladajo neonacisti, ki preganjajo etnično rusko manjšino. Dejal je, da je cilj »demilitarizacija« in »denacifikacija« Ukrajine. Nekaj minut pozneje so se začeli ruski zračni napadi in kopenska invazija na severni fronti od Belorusije proti Kijevu, na severovzhodni fronti proti Harkovu, na južni fronti iz Krima in na jugovzhodni fronti iz Donbasa. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je v odgovor uvedel vojno stanje in ukazal splošno mobilizacijo.

Ruske enote so se do aprila 2022 umaknile s severne fronte, potem ko so naletele na logistične težave in močan ukrajinski odpor. Na južni in jugovzhodni fronti je Rusija marca zavzela Herson, maja, po obsežnem obleganju, pa še Mariupol. Rusija je začela novo ofenzivo v Donbasu in pozimi še naprej bombardirala vojaške in civilne cilje daleč od frontne črte, vključno z energetskim omrežjem. Konec leta 2022 je Ukrajina izvedla uspešno protiofenzivo na jugu in vzhodu. Kmalu zatem je Rusija napovedala nezakonito priključitev štirih delno zasedenih oblasti Ukrajine. Novembra je Ukrajina ponovno zavzela dele Hersonske oblasti, vključno s samim mestom Herson. Junija 2023 je Ukrajina začela novo protiofenzivo na jugovzhodu države.

Invazijo je mednarodna skupnost močno obsodila. Generalna skupščina Združenih narodov je marca 2022 sprejela resolucijo ES-11/1, v kateri je obsodila napad in zahtevala popoln umik ruskih sil. Mednarodno sodišče je Rusiji odredilo prekinitev vojaških operacij, Svet Evrope pa je Rusijo izključil. Številne države so uvedle sankcije proti Rusiji in njeni zaveznici Belorusiji ter Ukrajini zagotovile humanitarno in vojaško pomoč. Protesti so potekali po vsem svetu, v Rusiji pa so se protestniki soočili z množičnimi aretacijami in povečano cenzuro medijev. Zaradi invazije je Rusijo in Belorusijo zapustilo več kot 1000 podjetij. Mednarodno kazensko sodišče je začelo preiskavo o morebitnih zločinih proti človeštvu, vojnih zločinih, ugrabitvah otrok in genocidu med invazijo ter marca 2023 izdalo nalog za prijetje Putina in Marije Lvove-Belove zaradi domnevne odgovornosti za nezakonito deportacijo otrok.

Glavni članek: Rusko-ukrajinska vojna.

Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 sta novonastali samostojni republiki Ukrajina in Rusija ohranili tesne vezi. Ukrajina se je leta 1994 strinjala, da bo podpisala Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja in odstranila sovjetsko jedrsko orožje na svojem ozemlju. V zameno so se Rusija, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike v Budimpeštanskem memorandumu dogovorile, da bodo podprle ozemeljsko celovitost Ukrajine. Leta 1999 je bila Rusija ena izmed podpisnic Listine o evropski varnosti, ki je »ponovno potrdila neodtujljivo pravico vsake države podpisnice, da svobodno izbere ali spremeni svojo varnostno ureditev, vključno z zavezniškimi pogodbami«. Po razpadu Sovjetske zveze se je več držav nekdanjega vzhodnega bloka pridružilo zvezi Nato, deloma zaradi regionalnih varnostnih groženj, kot so bile ruska ustavna kriza leta 1993, vojna v Abhaziji (1992–1993) in prva čečenska vojna (1994–1996). Ruski voditelji so trdili, da so se zahodne sile zavezale, da se Nato ne bo širil proti vzhodu, kar je do danes ostalo sporno. Leta 2008 sta na vrhu v Bukarešti Ukrajina in Gruzija izrazili željo k pridružitvi Natu. Odziv obstoječih članic je bil mešan, saj so zahodnoevropske države bile zaskrbljene, da bi s to potezo vznemirili Rusijo. Zavezništvo je na koncu ponudbo držav za članstvo zavrnilo, vendar podalo izjavo, v kateri se je strinjalo, da »bosta ti državi postali članici Nata«. Vladimir Putin je odločno nasprotoval kandidaturi držav za članstvo v Natu, ruski zunanji minister Sergej Lavrov pa je dejal, da bo Rusija storila vse, kar je v njeni moči, da bi preprečila njun sprejem.

 

Novembra 2013 je ukrajinski predsednik Viktor Janukovič zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo (EU), pri čemer je ovrgel sklep vrhovne rade in se namesto tega odločil za tesnejše vezi z Evrazijsko ekonomsko unijo, ki jo vodi Rusija. Rusija je pritiskala na Ukrajino, naj zavrne sporazum. To je sprožilo val proEU protestov, znanih kot Evromajdan, ki so se končali z odstavitvijo Janukoviča februarja 2014 in kasnejšimi proruskimi nemiri v vzhodnih in južnih delih Ukrajine. Ruski vojaki brez oznak so prevzeli nadzor nad strateškimi položaji in infrastrukturo na ukrajinskem ozemlju Krima ter zasedli krimski parlament.

Marca je Rusija organizirala sporni referendum in si priključila Krim. Temu je sledil začetek vojne v Donbasu, ki se je začela aprila 2014 z ustanovitvijo dveh rusko-podprtih separatističnih kvazi držav: Donecke ljudske republike in Luganske ljudske republike. V spopad so bile vključene tudi ruske enote. Sporazumi iz Minska, podpisani septembra 2014 in februarja 2015, so bili namenjeni ustavitvi spopadov, a so premirja večkrat propadla. Pojavil se je spor o vlogi Rusije: članice normandijskega formata Francija, Nemčija in Ukrajina so sporazum iz Minska razumele kot sporazum med Rusijo in Ukrajino, medtem ko je Rusija vztrajala, da se mora Ukrajina pogajati neposredno z obema separatističnima republikama.

 

Leta 2021 je Putin zavrnil ponudbe Zelenskega za pogovore na visoki državniški ravni, ruska vlada pa je nato podprla članek nekdanjega ruskega predsednika Dimitrija Medvedjeva, v katerem je trdil, da je nesmiselno sodelovati z Ukrajino, dokler ta ostaja »vazal« ZDA. Priključitev Krima je povzročila nov val ruskega nacionalizma, pri čemer si je večina ruskega neoimperialnega gibanja prizadevala za priključitev več ukrajinskih ozemelj, vključno z nepriznano Novorosijo. Analitik Vladimir Socor je trdil, da je bil Putinov govor po priključitvi Krima leta 2014 dejansko »manifest iredentizma velike Rusije«. Julija 2021 je Putin objavil esej z naslovom »O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev«, v katerem je trdil, da so Rusi in Ukrajinci »en narod«. Ameriški zgodovinar Timothy Snyder je Putinove ideje označil za imperialistične. Britanski novinar Edward Lucas jih je označil za zgodovinski revizionizem. Drugi opazovalci so ugotavljali, da ima rusko vodstvo izkrivljen pogled na sodobno Ukrajino in njeno zgodovino.

Glavni članek: Uvod v rusko invazijo na Ukrajino.

 

 

Marca in aprila 2021 je Rusija začela obsežno krepitev vojaške prisotnosti v bližini obmejnih območij z Ukrajino. Druga faza povečevanja prisotnosti enot je potekala v Rusiji in Belorusiji med oktobrom 2021 in februarjem 2022. Namere za napad Ukrajine so predstavniki ruske vlade večkrat zanikali; med drugimi tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov 28. novembra 2021, namestnik zunanjega ministra Sergej Rjabkov 19. januarja 2022, ruski veleposlanik v ZDA Anatolij Antonov 20. februarja 2022 in ruski veleposlanik na Češkem Aleksander Zmejevski 23. februarja 2022. Medtem je 22. februarja Svet ruske federacije odobril uporabo vojaške sile zunaj države.

Razlogi

Putinov glavni svetovalec za nacionalno varnost Nikolaj Patrušev je dejal, da je Zahod že leta v neuradni vojni z Rusijo. V posodobljeni ruski strategiji nacionalne varnosti, objavljeni maja 2021, je navedeno, da lahko Rusija uporabi »nasilne metode«, da »prepreči ali odvrne sovražna dejanja, ki ogrožajo suverenost in ozemeljsko celovitost Ruske federacije«. Po navedbah virov so odločitev o napadu na Ukrajino sprejeli Putin in majhna skupina militaristov v njegovem ožjem krogu, vključno s Patruševim in ruskim obrambnim ministrom Sergejem Šojgujem.

Med drugim povečevanjem ruske vojaške prisotnosti je Rusija od ZDA in Nata zahtevala, da se vključita v pravno zavezujočo zavezo, ki bi Ukrajini prepovedala pridružitvi Natu, ter poleg tega zahtevala zmanjšanje števila enot in količine vojaške opreme Nata, nameščene v Vzhodni Evropi. Hkrati je Rusija zagrozila z nedoločenim vojaškim odgovorom, če bo Nato še naprej sledil »agresivni liniji«. Te zahteve so bile večinoma interpretirane kot neizvedljive; nove članice Nata v Srednji Evropi so se zavezništvu pridružile, ker so imele raje varnost in gospodarske priložnosti, ki jih ponujata Nato in EU, njihove vlade pa so iskale zaščito pred ruskim iredentizmom. Formalna pogodba, ki bi Ukrajini preprečila vstop v Nato, bi bila v nasprotju z Natovo politiko »odprtih vrat«, ki jo določa pogodba, kljub temu da se Nato na ukrajinske prošnje za vstop ni odzval z navdušenjem. Emmanuel Macron in Olaf Scholz sta si februarja prizadevala za preprečitev vojne. Macron se je sestal s Putinom, vendar ga ni uspel prepričati, naj ne nadaljuje z napadom. Scholz je Putina posvaril pred strogimi sankcijami, ki bi bile uvedene v primeru invazije. Scholz je v poskusu dogovora Zelenskemu tudi dejal, naj se odpove prizadevanjem za vstop v Nato in razglasi nevtralnost, vendar je Zelenski dejal, da Putinu ni mogoče zaupati, da bo spoštoval takšen dogovor.

Ruska naznanitev »posebne vojaške operacije«

Glavni članek: O izvajanju posebne vojaške operacije.

24. februarja pred 5. uro zjutraj po kijevskem času je Putin napovedal »posebno vojaško operacijo« v vzhodni Ukrajini in »dejansko napovedal vojno Ukrajini«. Putin je v svojem govoru dejal, da ne namerava zasesti ukrajinskega ozemlja in da podpira pravico ukrajinskega ljudstva do samoodločbe. Dejal je, da je namen operacije »zaščititi ljudi« v pretežno rusko govoreči regiji Donbas, ki se po njegovih besedah »že osem let soočajo s poniževanjem in genocidom, ki ga izvaja režim v Kijevu«. Putin je dejal, da si Rusija prizadeva za »demilitarizacijo in denacifikacijo« Ukrajine. V nekaj minutah po Putinovi napovedi so poročali o eksplozijah v Kijevu, Harkovu, Odesi in regiji Donbas. V domnevnem poročilu, ki je prišlo v javnost iz Zvezne varnostne agencije (FSB), je bilo navedeno, da obveščevalna agencija ni bila seznanjena s Putinovim načrtom napada na Ukrajino. Ruska vojska je v Ukrajino vstopila s severa iz Belorusije (proti Kijevu), s severovzhoda iz Rusije (proti Harkovu), z vzhoda iz Donecke ljudske republike in Luganske ljudske republike ter z juga iz Krima. Ruska oprema in vozila so bila označena z belim vojaškim simbolom Z (črka, ki ni v cirilici), kar naj bi bil ukrep za preprečevanje prijateljskega ognja.

Zelenski je takoj po napadu razglasil vojno stanje v Ukrajini. Še isti večer je ukazal splošno mobilizacijo vseh ukrajinskih moških, starih od 18 do 60 let, in jim prepovedal zapustiti državo.

Rusija je vojno vztrajno imenovala »posebna vojaška operacija« in kaznovala medije ter ljudi, ki so jo poimenovali vojna. Več kot dve leti po začetku invazije je marca 2024 tiskovni predstavnik Kremlja vojno prvič uradno izjavil, da »de iure še vedno gre za posebno vojaško operacijo, ampak de facto je ta postala vojna«.

 

Invazija se je začela ob zori 24. februarja s pehotnimi divizijami ter oklepno in zračno podporo v vzhodni Ukrajini in z več deset raketnimi napadi v vzhodni in zahodni Ukrajini. Prvi spopadi so potekali v Luganski oblasti v bližini vasi Milove na meji z Rusijo ob 3:40 po kijevskem času. Glavni pehotni in tankovski napadi so bili izvedeni v štirih napadih na čelu s severno fronto proti Kijevu, južno fronto s Krima, jugovzhodno fronto proti mestoma Lugansk in regiji Donbas ter vzhodno fronto. Več deset raketnih napadov po Ukrajini se je raztezalo vse do Lvova. Po poročilih naj bi plačanci skupine Wagner in čečenske sile večkrat poskušali umoriti Volodimirja Zelenskega. Ukrajinska vlada je trdila, da so ta prizadevanja preprečili protivojni uradniki ruske zvezne varnostne službe (FSB), ki so ji posredovali podatke o načrtih.

Ruska invazija je naletela na nepričakovano silovit ukrajinski odpor. V Kijevu Rusiji ni uspelo zavzeti mesta, saj so bili njeni napadi odbiti v predmestnih bitkah v Irpinu, Gostomelu in Buči. Ruska vojska je skušala obkoliti prestolnico, vendar je ukrajinskim silam uspelo zadržati teren in učinkovito uporabiti zahodno orožje, vključno s protitankovskimi raketami Javelin in protiletalskimi raketami Stinger, kar je raztegnilo kratke ruske oskrbovalne linije in ustavilo ofenzivo. 9. marca je kolona ruskih tankov in oklepnih vozil v Brovariju padla v ukrajinsko zasedo, utrpela hude izgube in se bila prisiljena umakniti. Na severni fronti je ruska vojska uporabila taktiko obleganja ključnih mest Černigova, Sumi in Harkova, vendar jih zaradi močnega odpora in logističnih težav ni uspela zavzeti. Na južni fronti so ruske sile 2. marca zavzele glavno mesto Herson. V Mikolajivski oblasti je ruska vojska napredovala do Voznesenska, vendar je bila odbita.

25. marca je rusko obrambno ministrstvo sporočilo, da je »prva faza« tako imenovane »vojaške operacije v Ukrajini« na splošno končana, da so ukrajinske vojaške sile utrpele hude izgube in da se bo ruska vojska zdaj osredotočila na »osvoboditev Donbasa«. »Prva faza« invazije je potekala na štirih frontah, vključno s fronto proti zahodnemu Kijevu iz Belorusije, ki jo je vodilo rusko vzhodno vojaško okrožje, sestavljeno iz 29., 35. in 36. kombinirane armade. Drugo os, ki jo je Centralni vojaško okrog (severovzhodna fronta) iz Rusije razporedilo proti vzhodnemu Kijevu, sta sestavljali 41. kombinirana armada in 2. gardna kombinirana armada. Tretjo os je proti Harkovu usmerilo Zahodno vojaško okrožje (vzhodna fronta) s 1. gardno tankovsko armado in 20. kombinirano armado. Četrta, južna, fronta z izvorom na okupiranem Krimu in v ruski Rostovski oblasti z vzhodno osjo proti Odesi in zahodnim območjem delovanja proti Mariupolu, je potekala pod nadzorom Južnega vojaškega okrožja in vključevala 58., 49. in 8. kombinirano armado, slednja poveljuje tudi 1. in 2. armadnemu korpusu ruskih separatističnih sil v Donbasu.

Do 7. aprila so se enote ruskega Vzhodnega vojaškega okroga, umaknile iz ofenzive v Kijevu, očitno zato, da bi obnovile zaloge in se nato premestile v Donbas ter okrepile obnovljeno invazijo na jugovzhod Ukrajine. Severovzhodna fronta, poveljujoča s strani Centralnega vojaškega okrožja, je bila prav tako umaknjena zaradi oskrbe in premestitve v jugovzhodno Ukrajino. Do 8. aprila je bil za vojaške operacije med invazijo zadolžen general Aleksander Dvornikov. 18. aprila je upokojeni generalpodpolkovnik Douglas Lute, nekdanji veleposlanik ZDA pri Nato, v intervjuju za PBS NewsHour poročal, da je Rusija premestila svoje enote za začetek novega napada na vzhodno Ukrajino, ki naj bi bil omejen na 150.000 do 190.000 prvotno razporejenih vojakov, čeprav so bile enote dobro preskrbljene iz ustreznih orožarskih zalog v Rusiji. Po Luteu je to v velikem nasprotju z obsežnim ukrajinskim naborom ukrajinskih državljanov moškega spola med 16 in 60 leti starosti, vendar brez ustreznih ter zelo omejenih zalog orožja v Ukrajini. 26. aprila so se v letalskem oporišču Ramstein v Nemčiji sestali delegati ZDA in 40 zavezniških držav, da bi razpravljali o oblikovanju koalicije, ki bi Ukrajini zagotovila gospodarsko podporo ter vojaško oskrbo in opremo. Po Putinovem govoru ob dnevu zmage v začetku maja je direktorica ameriške nacionalne obveščevalne službe Avril Haines dejala, da ni pričakovati kratkoročne rešitve invazije.

Ruske sile so se osredotočile na zaščito svojih oskrbovalnih linij, saj so napredovale počasneje in bolj metodično. Koristi jim je prinesla tudi centralizacija poveljevanja pod vodstvom generala Dvornikova. Ukrajino je omejevala odvisnost od opreme Zahoda, saj so se zahodne države bale, da bo Ukrajina dobavljeno orožje uporabila za napade na cilje v Rusiji. Vojaški strokovnjaki se glede prihodnosti spora ne strinjajo; nekateri predlagajo, da bi ozemlje zamenjali za mir, drugi pa menijo, da lahko Ukrajina zaradi ruskih izgub vzdrži odpor proti invaziji. 26. maja 2022 je Conflict Intelligence Team s sklicevanjem na ruske vojake poročala, da je bil generalpolkovnik Genadij Židko med rusko invazijo v Ukrajino leta 2022 imenovan za poveljnika ruskih sil in je zamenjal generala Dvornikova. Do 30. maja so bile razlike med ruskim in ukrajinskim topništvom očitne. Rusko topništvo je imelo daljši domet. V odgovor na Bidnovo navedbo, da bo Ukrajini zagotovljeno okrepljeno topništvo, je Putin sporočil, da bo Rusija razširila svojo invazijsko fronto in vključila nova mesta v Ukrajini, ter kot očitno maščevanje 6. junija po več tednih brez neposrednega napada ukazal raketni napad na Kijev. Namestnik vodje ukrajinske vojaške obveščevalne službe Vadim Skibitskij je 10. junija 2022 med kampanjo v Severodonecku izjavil, da se bo prihodnost invazije odločala na frontah: »To je zdaj artilerijska vojna in v tem smislu izgubljamo. Zdaj je vse odvisno od tega, kaj nam bo dal Zahod. Ukrajina ima en artilerijski top proti 10 do 15 ruskim. Naši zahodni partnerji so nam dali približno 10 % tega, kar imajo.«

29. junija je Reuters poročal, da je direktorica nacionalne obveščevalne službe Avril Haines ob posodobitvi ameriške obveščevalne ocene ruske invazije dejala, da se ameriške obveščevalne agencije strinjajo, da se bo invazija nadaljevala »dlje časa... Skratka, slika ostaja precej mračna in odnos Rusije do Zahoda se zaostruje.« 5. julija je BBC poročal, da bo obsežno uničenje zaradi ruske invazije povzročilo ogromno finančno škodo ukrajinskemu gospodarstvu: »Ukrajina potrebuje 750 milijard dolarjev za načrt obnove in ruski oligarhi bi morali prispevati k stroškom, je na konferenci o obnovi v Švici povedal ukrajinski premier Denis Šmihal.«

Prva faza: Invazija na Ukrajino (24. februar – 7. april)

 

Invazija se je začela 24. februarja, in sicer iz Belorusije proti Kijevu in s severovzhoda proti mestu Harkov. Jugovzhodna fronta je potekala v obliki dveh ločenih bojnih linij, od Krima in jugovzhoda proti Lugansku in Donecku.

Prva faza – Severna fronta

Ruska prizadevanja za zavzetje Kijeva so 24. februarja vključevala poskusni napad iz Belorusije proti jugu vzdolž zahodnega brega reke Dneper in kasnejšo obkolitev z zahoda, napad pa je bil podprt z dvema ločenima osema napada iz Rusije vzdolž vzhodnega brega reke Dneper: zahodno pri Černigovu in vzhodno pri Sumiju. Ti so bili verjetno namenjeni obkolitvi Kijeva s severovzhoda in vzhoda.

Rusija je očitno poskušala hitro zavzeti Kijev, pri čemer so se v mesto infiltrirali specialci Spetsnaza, ki so jih podpirale letalske operacije in mehanizacija s severa, vendar jim zavzetje ni uspelo. Ruske sile, ki so iz Belorusije napredovale proti Kijevu, so prevzele nadzor nad mestoma duhov Černobil in Pripjat. Ruske zračnodesantne sile so poskušale zavzeti dve ključni letališči v bližini Kijeva in 26. februarja izvedle zračnodesantni napad na letališče Antonov ter podoben desant na letališče Vasilkov v bližini letalske baze Vasilkov.

V začetku marca je rusko napredovanje vzdolž zahodne strani Dnepra omejila ukrajinska obramba. Od 5. marca je velik ruski konvoj, ki naj bi bil dolg 64 km, le malo napredoval proti Kijevu. Londonski analitični center Royal United Services Institute (RUSI) je ocenil, da je rusko napredovanje s severa in vzhoda »zastalo«. Napredovanje iz Černigova se je večinoma ustavilo, saj se je tam začelo obleganje. Ruske sile so nadaljevale napredovanje proti Kijevu s severozahoda in do 5. marca zavzele Bučo, Gostomel in Vorzel, Irpin pa je do 9. marca ostal sporen. Do 11. marca se je dolga kolona večinoma razpršila in skrila. 16. marca so ukrajinske sile začele protiofenzivo, da bi odbile ruske sile. Ker ruske sile niso mogle doseči hitre zmage v Kijevu, so svojo strategijo spremenile v vsesplošno bombardiranje in obleganje.

25. marca je ukrajinska protiofenziva ponovno zavzela več mest vzhodno in zahodno od Kijeva, vključno z Makarivom. Konec marca so se ruske enote na območju Buče umaknile proti severu. Ukrajinske sile so v mesto vstopile 1. aprila. Ukrajina je sporočila, da je ponovno zavzela celotno območje okoli Kijeva, vključno z Irpinom, Bučo in Gostomelom, v Buči pa je odkrila dokaze o vojnih zločinih. Generalni sekretar Nato Jens Stoltenberg je 6. aprila dejal, da je treba ruski »umik, oskrbo in premestitev« njihovih enot z območja Kijeva razumeti kot širitev Putinovih načrtov glede Ukrajine, in sicer s premestitvijo in koncentracijo sil v vzhodni Ukrajini. Kijev na splošno ni bil več napaden, razen posameznih raketnih napadov. Do enega je prišlo med obiskom generalnega sekretarja ZN Antónia Guterresa 28. aprila, ko se je z Zelenskim pogovarjal o preživelih obleganja Mariupola.

Prva faza – Severovzhodna fronta

Ruske sile so 24. februarja napredovale v Černigovsko oblast in obkolile njeno upravno središče. Naslednji dan so ruske sile napadle in zavzele Konotop. Istega dne je bil izveden ločen napad na mesto Sumi, ki je oddaljeno le 35 km od rusko-ukrajinske meje. Napredovanje se je zataknilo v mestnih spopadih, ukrajinske sile pa so mesto uspešno zadržale in trdijo, da je bilo uničenih več kot 100 ruskih oklepnih vozil, več deset vojakov pa je bilo ujetih. Ruske sile so napadle tudi Ohtirko in uporabile termobarično orožje.

Frederick Kagan je 4. marca zapisal, da je bila os Sumi takrat »najuspešnejša in najnevarnejša ruska smer napredovanja proti Kijevu«, in pripomnil, da je geografija ugodna za mehanizirano napredovanje, saj je teren »raven in redko poseljen ter ponuja malo dobrih obrambnih položajev«. Ruske sile, ki so potovale po avtocestah, so 4. marca dosegle Brovarij, vzhodno predmestje Kijeva. Pentagon je 6. aprila potrdil, da je ruska vojska zapustila Černigovsko oblast, v Sumijski oblasti pa so še vedno potekajo boji. 7. aprila je guverner Sumijske oblasti dejal, da so ruske enote odšle, vendar so za seboj pustile eksplozivna sredstva in druge nevarnosti.

Prva faza – Južna fronta

 

24. februarja so ruske sile prevzele nadzor nad severnim krimskim kanalom, s čimer je Krim dobil vodo iz Dnepra, ki je bil od Dnepra leta 2014 odrezan. 26. februarja se je začelo obleganje Mariupola, ko se je napad pomaknil proti vzhodu mesta, se je povezal z delom Donbasa, ki je bil pod nadzorom separatistov. Na poti so ruske sile vstopile v Berdjansk in ga zavzele. 1. marca so ruske sile napadle Melitopol in bližnja mesta. 25. februarja so se ruske enote iz DLR premaknile proti Mariupolu in bile poražene pri Pavlopilu. Do večera naj bi Ruska mornarica začela amfibijski napad na obalo Azovskega morja 70 km zahodno od Mariupola. Ameriški obrambni uradnik je dejal, da bodo ruske sile s tega obalnega mostišča morda poslale na tisoče marincev.

Ruski 22. armadni korpus se je 26. februarja približal jedrski elektrarni v Zaporožju in obkolil Energodar, da bi prevzel nadzor nad njo. Nastal je požar, vendar je Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) pozneje sporočila, da je osnovna oprema ostala nepoškodovana. Jedrska elektrarna je padla pod ruski nadzor, vendar kljub požarom ni zabeležila uhajanja sevanja.

Tretja ruska napadalna skupina s Krima se je premaknila proti severozahodu in zavzela mostove čez Dneper. 2. marca so ruske enote zmagale v bitki za Herson, prvem večjem mestu, ki je padlo pod ruskimi silami v invaziji. Ruske enote so se premaknile proti Mikolajivu in ga dva dni pozneje napadle, vendar so jih ukrajinske sile odbile. 2. marca so ukrajinske sile začele tudi protiofenzivo na Gorlivko, ki je od leta 2014 pod nadzorom DLR.

Po ponovnih raketnih napadih 14. marca v Mariupolu je ukrajinska vlada sporočila, da je umrlo več kot 2500 ljudi. Do 18. marca je bil Mariupol popolnoma obkoljen, spopadi so dosegli središče mesta in ovirali prizadevanja za evakuacijo civilistov. 20. marca so ruske bombe uničile umetniško šolo, v kateri je imelo zatočišče približno 400 ljudi. Rusi so zahtevali predajo, Ukrajinci pa so jo zavrnili. 24. marca so ruske sile vstopile v središče Mariupola. 27. marca je podpredsednica ukrajinske vlade Olga Stefanišina dejala, da je »več kot 85 odstotkov celotnega mesta uničenega«. Putin je 29. marca v telefonskem pogovoru Emmanuelu Macronu povedal, da se bo bombardiranje Mariupola končalo šele, ko se bodo Ukrajinci predali. 1. aprila so ruske enote zavrnile varen vstop v Mariupol 50 avtobusom, ki so jih Združeni narodi poslali za evakuacijo civilistov, medtem ko so se v Istanbulu nadaljevali mirovni pogovori. Po umiku ruskih sil iz Kijeva je Rusija 3. aprila razširila napad na južno Ukrajino še bolj proti zahodu, bombardirala Odeso, Mikolajiv in jedrsko elektrarno v Zaporožju.

Prva faza – Vzhodna fronta

 

Na vzhodu so ruske enote poskušale zavzeti Harkov, ki je od ruske meje oddaljen manj kot 35 km, vendar so naletele na močan ukrajinski upor. Ukrajinske vojaške sile so 25. februarja z raketami OTR-21 Točka napadle letalsko bazo Millerovo, pri čemer so po navedbah ukrajinskih uradnikov uničile več letal ruskih letalskih sil in povzročile požar. 28. februarja je bilo v Harkovu v raketnih napadih ubitih več ljudi. Vodja DLR Denis Pušilin je 1. marca sporočil, da so sile DLR skoraj v celoti obkolile mesto Volnovaha. 2. marca so bile ruske sile med napadom na mesto Severodoneck pregnane iz mesta. Ruske sile naj bi Izjum zavzele 17. marca, čeprav so se spopadi nadaljevali.

Rusko obrambno ministrstvo je 25. marca sporočilo, da si bo prizadevalo za zasedbo večjih mest v vzhodni Ukrajini. 31. marca je ukrajinska vojska potrdila, da je Izjum pod ruskim nadzorom, PBS News pa je poročala o ponovnem obstreljevanju in raketnih napadih v Harkovu, ki so bili enako hudi ali hujši kot med mirovnimi pogovori z Rusijo v Istanbulu.

Med okrepljenim ruskim obstreljevanjem Harkova 31. marca je Rusija poročala o helikopterskem napadu na skladišče za oskrbo z nafto približno 35 km severno od meje v Belgorodu in za napad obtožila Ukrajino. Ukrajina je zanikala odgovornost. Do 7. aprila so se ruske invazijske enote in tankovske divizije ponovno začele zbirati okoli mest Izjum, Slovjansk in Kramatorsk, zato so ukrajinski vladni uradniki preostalim prebivalcem ob vzhodni meji Ukrajine svetovali, naj se v 2–3 dneh evakuirajo v zahodno Ukrajino, saj do takrat Ukrajina ni dobila orožja in streliva, ki so ji ga obljubili.

Druga faza: Jugovzhodna ofenziva (8. april – 5. september)

 

8. aprila je rusko ministrstvo sporočilo, da se bodo vse enote in divizije v jugovzhodni Ukrajini združile pod vodstvom generala Aleksandra Dvornikova, ki je prevzel vodenje združenih vojaških operacij, vključno z enotami, premeščenimi s severne fronte in severovzhodne fronte. Do 17. aprila se je zdelo, da ruski napredek na jugovzhodni fronti ovirajo vojaki, ki so se še naprej zadrževali v zapuščeni jeklarni v Mariupolu in se niso hoteli predati. Časopis The New York Times je 19. aprila potrdil, da je Rusija ponovno začela invazijsko fronto, imenovano »vzhodni napad«, na 480 km dolgi fronti od Harkova do Donecka in Luganska, hkrati pa so bili raketni napadi znova usmerjeni na Kijev na severu in Lvov v zahodni Ukrajini. Uradnik Nata je 30. aprila ruski napredek opisal kot »neenakomeren« in »majhen«. Anonimni ameriški obrambni uradnik je rusko ofenzivo označil za »zelo mlačno«, »v najboljšem primeru minimalno« in »anemično«. 26. maja 2022 je Conflict Intelligence Team s sklicevanjem na ruske vojake poročala, da je bil generalpolkovnik Genadij Židko med rusko invazijo v Ukrajino leta 2022 imenovan za poveljnika ruskih sil in je zamenjal generala Dvornikova. Junija 2022 je glavni tiskovni predstavnik Ministrstva za obrambo Ruske federacije Igor Konašenkov razkril, da so ruske enote razdeljene med armadni skupini »Center«, ki ji poveljuje generalpolkovnik Aleksander Lapin, in »Jug«, ki ji poveljuje general Sergej Surovikin. Lavrov je 20. julija napovedal, da bo Rusija na povečano vojaško pomoč, ki jo Ukrajina prejema iz tujine, odgovorila kot na utemeljitev razširitve svoje posebne vojaške operacije, ki bo vključevala cilje v Zaporožju in Hersonu.

Druga faza – Fronta Mikolajiv–Odesa

Raketni napadi in bombardiranje ključnih mest Mikolajiv in Odesa so se nadaljevali, ko se je začela druga faza invazije. 22. aprila je ruski brigadni general Rustam Minnekajev na sestanku na obrambnem ministrstvu dejal, da namerava Rusija po obleganju Mariupola svojo fronto Mikolajiv–Odesa razširiti še bolj proti zahodu in vključiti separatistično regijo Pridnestrje na ukrajinski meji z Moldavijo. Ukrajinsko obrambno ministrstvo je to namero označilo za imperializem, češ da je v nasprotju s prejšnjimi trditvami Rusije, da nima ozemeljskih ambicij v Ukrajini, in da izjava pomeni priznanje, da »cilj 'druge faze' vojne ni zmaga nad mističnimi nacisti, temveč zgolj okupacija vzhodne in južne Ukrajine«. Georgi Gotev je 22. aprila za Reuters zapisal, da bi okupacija Ukrajine od Odese do Pridnestrja spremenila Ukrajino v celinsko državo brez praktičnega dostopa do Črnega morja. aprila nadaljevala z raketnimi napadi na Odeso, pri čemer je uničila vojaške objekte in povzročila dva ducata civilnih žrtev.

Ukrajinski viri so 27. aprila navedli, da sta bila v eksplozijah uničena dva ruska oddajna stolpa v Pridnestrju, ki sta se uporabljala predvsem za retransmisijo ruskih televizijskih programov. Konec aprila je Rusija ponovno izvedla raketne napade na vzletno-pristajalne steze v Odesi in jih nekaj uničila. V tednu od 10. maja so ukrajinske enote začele izvajati vojaške ukrepe, da bi izrinile ruske sile, ki so se namestile na Kačjem otoku v Črnem morju približno 200 km od Odese. Rusija je 30. junija 2022 sporočila, da je po izpolnitvi ciljev umaknila svoje enote z otoka. 23. julija je CNBC poročala o ruskem raketnem napadu na ukrajinsko pristanišče Odesa in navedla, da so svetovni voditelji to dejanje hitro obsodili, kar je dramatično razodetje ob nedavnem dogovoru, ki sta ga sklenila ZN in Turčija in ki je zagotovil pomorski koridor za izvoz žita in drugih prehrambenih izdelkov. 31. julija je CNN poročala o precejšnji okrepitvi raketnih napadov in ruskega bombardiranja Mikolajiva, pri čemer je bil v mestu ubit ukrajinski žitni tajkun Oleksij Vadaturski.

Druga faza – Fronta Dnipro–Zaporožje

 

Ruske sile so nadaljevale z izstreljevanjem raket in metanjem bomb na ključna mesta Dnipro in Zaporožje. 10. aprila so ruske rakete uničile mednarodno letališče Dnipro. Združeni narodi naj bi 2. maja ob sodelovanju ruske vojske evakuirali približno 100 preživelih iz obleganega Mariupola v vas Bezimenne blizu Donecka, od koder naj bi se preselili v Zaporožje. 28. junija je Reuters poročal, da je ruski raketni napad na mesto Kremenčuk severozahodno od Zaporožja zadel javno nakupovalno središče in zahteval najmanj 18 smrtnih žrtev. Poleg drugih svetovnih voditeljev ga je obsodil francoski predsednik Emmanuel Macron, ki ga je oznail za »vojni zločin«. Julijski raketni napad na Dnipro je ubil štiri ljudi.

7. julija so poročali, da so Rusi, potem ko so v začetku invazije zavzeli jedrsko elektrarno v Zaporožju, namestili težko topništvo in mobilne raketne lanserje med ločene reaktorske stene jedrske elektrarne kot ščit pred morebitnim ukrajinskim protinapadom, kar ni bilo mogoče brez nevarnosti radioaktivnega izpada v primeru skorajšnjih zadetkov proti nameščenim ruskim artilerijskim položajem. Rusija je 19. avgusta po telefonskem pogovoru med francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom privolila, da inšpektorjem IAEA dovoli dostop do elektrarne v Zaporožju z ukrajinskega ozemlja. Za inšpekcijski pregled se je bilo treba dogovoriti o začasni prekinitvi ognja v okolici elektrarne. Rusija je sporočila, da je bilo do 18. avgusta zabeleženih 12 napadov z več kot 50 eksplozijami artilerijskih izstrelkov na elektrarno in mesto Energodar, kjer je prebivalo osebje. 19. avgusta je Tobias Ellwood, predsednik britanskega odbora za obrambo, dejal, da bi kakršno koli namerno poškodovanje jedrske elektrarne v Zaporožju, ki bi lahko povzročilo uhajanje sevanja, pomenilo kršitev 5. člena Severnoatlantske pogodbe, v skladu s katerim je napad na državo članico Nata napad na vse države članice. Naslednji dan je ameriški kongresnik Adam Kinzinger dejal, da bi vsako uhajanje radiacije ubilo ljudi v državah Nata, kar bi pomenilo samodejno uporabo 5. člena.

23. avgusta je obstreljevanje prizadelo odlagališča pepela iz sosednje elektrarne na premog, 25. avgusta pa je pepel že gorel. Nad odlagališčem pepela poteka 750 kV daljnovod do transformatorske postaje Dniprovska, ki je bil edini od štirih 750 kV daljnovodov, ki še ni bil poškodovan in prekinjen zaradi vojaških spopadov. 25. avgusta ob 12:12 se je linija zaradi požara prekinila, s čimer so bili elektrarna in njena dva delujoča reaktorja prvič po začetku obratovanja leta 1985 izključeni iz nacionalnega omrežja. Kot odgovor so se vklopili rezervni generatorji in hladilne črpalke reaktorja 5, reaktor 6 pa je zmanjšal proizvodnjo. Preko 330 kV daljnovoda do razdelilne postaje v elektrarni na premog je bila še vedno na voljo vhodna električna energija, zato dizelski generatorji za hlajenje reaktorskih jeder in bazenov z izrabljenim gorivom niso bili nujni. 750 kV daljnovod in reaktor 6 sta ponovno začela obratovati ob 12:29, vendar je dve uri pozneje požar ponovno prekinil delovanje daljnovoda. 26. avgusta se je popoldne ponovno zagnal en reaktor, zvečer pa še drugi, s čimer se je obnovila dobava električne energije v omrežje. 29. avgusta 2022 se je skupina IAEA pod vodstvom Rafaela Grosija odpravila na preiskavo elektrarne. V vodstveni ekipi sta bila prav tako Lydie Evrard in Massimo Aparo. Pred njihovim prihodom ni bilo poročil o uhajanju iz tovarne, vendar je bilo pred dnevi izvedeno obstreljevanje.

Druga faza – Padec Severodonecka in Lisičanska

Glavni članek: Bitka za Donbas (2022).

 

Ruski raketni napad na železniško postajo Kramatorsk v mestu Kramatorsk je bil izveden 8. aprila, pri čemer naj bi umrlo najmanj 52 ljudi, od 87 do 300 pa je bilo ranjenih. Zelenski je 11. aprila dejal, da Ukrajina pričakuje novo veliko rusko ofenzivo na vzhodu. Ameriški uradniki so trdili, da se je Rusija umaknila ali bila odbita drugje v Ukrajini, zato je pripravljala umik, ponovno oskrbo in premestitev pehotnih in tankovskih divizij na jugovzhodno ukrajinsko fronto. Vojaški sateliti so 11. aprila posneli obsežne ruske konvoje pehotnih in mehaniziranih enot, ki so se iz Harkova proti Izjumu pomikali proti jugu, kar je bil očitno del načrtovane prerazporeditve ruskih severovzhodnih enot na jugovzhodno fronto invazije.

Ukrajinske enote naj bi 14. aprila razstrelile most med Harkovom in Izjumom, ki so ga ruske sile uporabljale za premestitev enot v Izjum, in tako ovirale ruski konvoj. 18. aprila, ko so ruske sile skoraj v celoti zavzele Mariupol, je ukrajinska vlada sporočila, da se je druga faza okrepljene invazije na regije Doneck, Lugansk in Harkov okrepila z razširjenimi invazijskimi silami, ki zasedajo Donbas. David Axe je 5. maja za Forbes zapisal, da je ukrajinska vojska okoli Izjuma osredotočila 4. in 17. tankovsko brigado ter 95. zračno napadalno brigado za morebitno zaledno delovanje proti nameščenim ruskim enotam na tem območju; Axe je dodal, da druga večja koncentracija ukrajinskih sil okoli Harkova vključuje 92. in 93. mehanizirano brigado, ki bi ju prav tako lahko namestili za zaledno delovanje proti ruskim enotam okoli Harkova ali se povezali z ukrajinskimi enotami, ki so bile istočasno nameščene okoli Izjuma.

13. maja je BBC poročal, da se ruske enote v Harkovu umikajo in premeščajo na druge fronte v Ukrajini, potem ko so ukrajinske enote napredovale v okoliška mesta in sam Harkov, med drugim so uničile strateške pontonske mostove, ki so jih ruske enote zgradile za prečkanje reke Severski Donec in so se prej uporabljali za hitro namestitev tankov v regiji. BBC je 22. maja poročal, da je Rusija po padcu Mariupola okrepila ofenzivo v Lugansku in Donecku, pri čemer je raketne napade in intenzivno topniško obstreljevanje osredotočila na Severodoneck, največje mesto pod ukrajinskim nadzorom v Luganski oblasti. 23. maja so ruske sile vstopile v mesto Liman in ga do 26. maja popolnoma zavzele. Ukrajinske sile naj bi zapustile Svjatogirsk. Do 24. maja so ruske sile zavzele mesto Svitlodarsk. Agencija Reuters je 30. maja poročala, da so ruske enote prodrle na obrobje mesta Severodoneck. Washington Post je 2. junija poročal, da je Severodoneck na robu kapitulacije pred rusko okupacijo, saj je bilo več kot 80 odstotkov mesta v rokah ruske vojske. 3. junija naj bi ukrajinske sile začele protinapad v Severnodonecku. Do 4. junija so ukrajinski vladni viri trdili, da je bilo ponovno zavzetih 20 % ali več mesta. Vendar je 5. junija ukrajinski guverner Luganska Sergij Gajdaj dejal, da Dvornikov še vedno poveljuje in da so mu nadrejeni dali čas do 10. junija, da dokonča zmanjšanje Severodonecka.

12. junija so poročali, da je v kemični tovarni Azot v Severodonecku obleganih verjetno do 800 ukrajinskih civilistov (po ukrajinskih ocenah) in 300–400 vojakov (po ruskih virih). Ker se je ukrajinska obramba Severodonecka oslabila, so ruske invazijske enote začele intenzivneje napadati sosednje mesto Lisičansk, ki je bilo njihov naslednji cilj v invaziji. 20. junija so poročali, da so ruske enote še naprej utrjevale svoj položaj v Severodonecku in zavzemale okoliške vasi in zaselke v okolici mesta, nazadnje vas Metelkine. 24. junija je CNN poročal, da so ukrajinske oborožene sile zaradi nadaljevanja taktike požgane zemlje, ki jo uporabljajo napredujoče ruske enote, dobile ukaz za evakuacijo mesta; v kemični tovarni Azot v Severodenecku naj bi zatočišče našlo več sto civilistov, kar so primerjali s civilnimi begunci, ki so maja ostali v jeklarni Azovstal v Mariupolu. 3. julija je CBS objavil, da je rusko obrambno ministrstvo trdilo, da so ruske sile zavzele in zasedle mesto Lisičansk. Britanski časnik The Guardian je 4. julija poročal, da bodo ruske invazijske enote po padcu Luganske oblasti nadaljevale invazijo v sosednjo Donecko oblast, z namenom zavzetja mest Slovjansk in Bahmut.

Druga faza – Padec Mariupola

13. aprila so ruske sile okrepile napad na železarno in jeklarno Azovstal v Mariupolu in ukrajinske obrambne sile, ki so tam ostale. Do 17. aprila so ruske sile obkolile tovarno. Ukrajinski premier Denis Šmihal je dejal, da so ukrajinski vojaki obljubili, da ne bodo upoštevali ponovnega ultimata o predaji in se bodo borili do zadnje duše. Putin je 20. aprila dejal, da se lahko obleganje Mariupola šteje za taktično zaključeno, saj je 500 ukrajinskih vojakov, zasidranih v bunkerjih v železarni Azovstal, in približno 1 000 ukrajinskih civilistov popolnoma izključenih iz kakršne koli pomoči pri obleganju.

Po zaporednih srečanjih s Putinom in Zelenskim je generalni sekretar ZN Guterres 28. aprila dejal, da bo poskušal organizirati nujno evakuacijo preživelih v Azovstalu v skladu z zagotovili, ki jih je dobil od Putina ob obisku v Kremlju. Ruske enote so 30. aprila dovolile civilistom, da zapustijo območje pod zaščito ZN. Potem ko je 3. maja približno 100 ukrajinskih civilistov zapustilo jeklarno Azovstal, so ruske enote ponovno začele neprekinjeno obstreljevati jeklarno. 6. maja je The Telegraph poročal, da je Rusija uporabila termobarične bombe proti preostalim ukrajinskim vojakom, ki so izgubili stik z vlado v Kijevu; v svojih zadnjih sporočilih je Zelenski poveljnika oblegane jeklarne pooblastil, naj se po potrebi preda pod pritiskom povečanih ruskih napadov. Agencija Associated Press je 7. maja poročala, da so bili ob koncu tridnevne prekinitve ognja iz jeklarne Azovstal evakuirani vsi civilisti.

 

Po evakuaciji zadnjih civilistov iz bunkerjev v Azovstalu je tam ostalo zabarikadiranih skoraj dva tisoč ukrajinskih vojakov, 700 jih je bilo ranjenih; ti so zaprosili za vojaški koridor za evakuacijo, saj so pričakovali usmrtitev, če bi se predali Rusom. Ukrajinska pravda je 8. maja poročala o nestrinjanih v ukrajinskih enotah v Azovstalu in navedla, da je poveljnik ukrajinskih marincev, ki naj bi branili bunkerje v Azovstalu, nedovoljeno pridobil tanke, strelivo in osebje, zapustil položaj in pobegnil. Preostali vojaki so govorili o oslabljenem obrambnem položaju v Azovstalu, kar je omogočilo napredovanje do napredujočih ruskih napadalnih linij. Ilija Somolienko, namestnik poveljnika preostalih ukrajinskih enot, ki so se zabarikadirale v Azovstalu, je dejal: »V bistvu smo tukaj mrtvi. Večina nas to ve in zato se tako neustrašno borimo.«

Ukrajinski generalštab je 16. maja sporočil, da je garnizija v Mariupolu »izpolnila svojo bojno nalogo« in da se je začela končna evakuacija iz jeklarne Azovstal. Vojska je sporočila, da so 264 pripadnikov evakuirali v Olenivko pod ruskim nadzorom, 53 »hudo ranjenih« pa so odpeljali v bolnišnico v Novoazovsku, ki je prav tako pod nadzorom ruskih sil. Po evakuaciji ukrajinskega osebja iz Azovstala so ruske sile in sile DLR v celoti nadzorovale vsa območja Mariupola. S koncem bitke se je končalo tudi obleganje Mariupola. Ruski tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov je dejal, da je ruski predsednik Vladimir Putin zagotovil, da bodo z borci, ki so se predali, ravnali »v skladu z mednarodnimi standardi«, ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski pa je v nagovoru dejal, da se »delo za vrnitev fantov domov nadaljuje, to delo pa zahteva previdnost — in čas«. Nekateri ugledni ruski zakonodajalci so vlado pozvali, naj zavrne izmenjavo zapornikov za pripadnike polka Azov.

Druga faza – Napadi na Krim

31. julija 2022 so bile spominske slovesnosti ob dnevu ruske mornarice odpovedane, potem ko naj bi bilo v napadu brezpilotnega letala na sedežu ruske Črnomorske flote v Sevastopolu ranjenih več ljudi. 9. avgusta 2022 so poročali o velikih eksplozijah v letalski bazi Saki na zahodu Krima. Satelitski posnetki so pokazali, da je bilo poškodovanih ali uničenih vsaj osem letal. Vzrok eksplozij ni znan, vendar bi lahko šlo za rakete dolgega dosega, sabotažo posebnih enot ali nesrečo; ukrajinski vrhovni poveljnik Valerij Zalužni je 7. septembra zatrdil, da je šlo za ukrajinski raketni napad. Baza se nahaja v bližini mesta Novofedorovka, ki je priljubljeno med turisti. Na mostu v Kerču so se po eksplozijah oblikovale kolone vozil, ki so želele zapustiti območje. Teden dni pozneje je prišlo do eksplozij in požara v skladišču orožja v bližini Džankoja na severovzhodu Krima, za kar je Rusija krivila »sabotažo«. Poškodovani sta bili tudi železniška proga in elektrarna. Po besedah vodje ruske regije Sergeja Aksjonova so z območja evakuirali 2000 ljudi. 18. avgusta so poročali o eksplozijah v letalski bazi Belbek severno od Sevastopola.

Tretja faza: Ukrajinska protiofenziva (6. september – danes)

 

6. septembra 2022 so ukrajinske sile sprožile nepričakovano protiofenzivo v Harkovski oblasti, ki se je začela pri Balakliji. Do 12. septembra je Kijev začel protiofenzivo na območju okoli Harkova, ki je bila dovolj uspešna, da je Rusija javno priznala izgubo ključnih položajev na tem območju. New York Times je 12. septembra v dveh člankih poročal, da je uspeh protiofenzive omajal podobo »mogočnega Putina« in spodbudil vlado v Kijevu, da je od Zahoda zahtevala več orožja za nadaljevanje protiofenzive v Harkovu in okolici.

Ruski predsednik Vladimir Putin je 7. decembra 2022 trdil, da vojne v Ukrajini ni začela Rusija, ampak ukrajinske oblasti leta 2014.

Tretja faza – Ukrajinska hersonska protiofenziva

Glavni članek: Ukrajinska južna protiofenziva (2022).

Zelenski je 29. avgusta napovedal, da se bo začela obsežna protiofenziva na jugovzhodu. Najprej je napovedal protiofenzivo za ponovno zavzetje ozemlja na jugu, ki ga je zasedla Rusija, s poudarkom na regiji Herson in Mikolajiv, kar sta potrdila ukrajinski parlament in operativno poveljstvo jug. Na začetku operacije so ukrajinska operativna skupina »Kahovka« in nekateri ukrajinski uradniki trdili, da so njihove sile prebile obrambne črte 109. polka DLR in ruskih padalcev. 109. polk DPR je bil naborniška enota, za katero je bilo znano, da je opravljala garnizijsko službo na območju Hersona. Ukrajinski predstavniki so tudi trdili, da so zadeli in uničili veliko rusko oporišče na tem območju ob splošnem povečanju ukrajinskega zračnega in topniškega obstreljevanja ruskih položajev. Ukrajinska vojska naj bi 1. septembra zavzela Stanislav in Snigurivko, kar so potrdili tudi lokalni viri. 4. septembra je predsednik Zelenski oznanil osvoboditev dveh neimenovanih vasi v Hersonski oblast in ene v Donecki oblasti. Ukrajinske oblasti so objavile fotografijo, ki prikazuje, kako so ukrajinske sile dvignile ukrajinsko zastavo v Visokopiliji.

Ukrajina je 6. septembra začela drugo ofenzivo na območju Harkova, kjer je dosegla hiter preboj. Medtem so se ukrajinski napadi nadaljevali tudi ob južni fronti, čeprav so bila poročila o ozemeljskih spremembah večinoma nepreverjena. 12. septembra je predsednik Zelenski dejal, da so ukrajinske sile od Rusije ponovno prevzele 6000 km2 na jugu in vzhodu. BBC je izjavila, da teh trditev ni mogla preveriti. Do 13. septembra so se ruske sile umaknile iz Kiselivke, naselja 15 km od Hersona. Istega dne je namestnik vodje Hersonske oblasti, ki ga podpira Rusija, objavil videoposnetek z obrobja mesta, v katerem je trdil, da ukrajinski vojaki niso mogli vstopiti v mesto. Župan Melitopola je sporočil, da ruske sile zapuščajo mesto in se selijo na Krim, ki je pod ruskim nadzorom. Ukrajina je prav tako trdila, da je 13. septembra ponovno zavzela Oleksandrivko. Lokalni uradnik je trdil, da je Ukrajina ponovno zavzela Kiselivko, vendar tega do 14. septembra ni potrdila ukrajinska vojska ali zunanji viri, kot je ISW.

Tretja faza – Ukrajinska harkovksa protiofenziva

Glavni članek: Ukrajinska harkovska protiofenziva (2022).

 

 

       Pod ukrajinski nadzorom

       Pod ruskim nadzorom

Zemljevid harkovske protiofenzive dne 20. april 2024

Medtem so ukrajinske sile 6. septembra začele novo nepričakovano protiofenzivo v Harkovski oblasti, ki se je začela pri Balakliji. Do 7. septembra so ukrajinske sile napredovale približno 20 km na rusko zasedeno ozemlje in trdile, da so ponovno zavzele približno 400 km2. Ruski komentatorji so menili, da je to verjetno posledica premestitve ruskih sil v Herson kot odgovor na ukrajinsko ofenzivo v tem mestu. 8. septembra so ukrajinske sile zavzele Balaklijo in napredovale do 15 km od Kupjanska. Vojaški analitiki so povedali, da se ukrajinske sile očitno premikajo proti Kupjansku, glavnemu železniškemu vozlišču, da bi s severa odrezale ruske sile pri Izjumu.

9. septembra je ruska okupacijska uprava Harkovske oblasti napovedala, da bo »evakuirala« civilno prebivalstvo Izjuma, Kupjanska in Velikega Burluka. Inštitut za preučevanje vojne je dejal, da bo Kupjansk verjetno padel v naslednjih 72 urah, ruske rezervne enote pa so na območje poslali po cesti in s helikopterji. 10. septembra zjutraj so se pojavile fotografije, na katerih naj bi ukrajinske enote v središču Kupjanska izobesile ukrajinsko zastavo, Inštitut za preučevanje vojne pa je sporočil, da so ukrajinske sile zavzele približno 2 500 km2, saj so učinkovito izkoristile svoj preboj. Pozneje je agencija Reuters poročala, da so se ruski položaji na severovzhodu Ukrajine »zrušili« zaradi ukrajinskega napada, ruske sile pa so se morale umakniti iz baze v Izjumu, saj so bile odrezane z zavzetjem mesta Kupjansk. Do 15. septembra je ocena britanskega obrambnega ministrstva potrdila, da je Rusija izgubila ali se umaknila s skoraj vseh svojih položajev zahodno od reke Oskil. Umikajoče se enote so zapustile tudi različna dragocena vojaška sredstva.

Tretja faza – Fronta Dnipro–Zaporožje

Delegacija IAEA je 3. septembra obiskala jedrsko elektrarno v Zaporožju, 6. septembra pa je bilo objavljeno poročilo, v katerem so dokumentirane poškodbe in grožnje varnosti elektrarne zaradi zunanjega obstreljevanja in prisotnosti okupacijske vojske v elektrarni. 11. septembra ob 3:14 je bil šesti in zadnji reaktor izključen iz omrežja, s čimer se je elektrarna »popolnoma ustavila«. V izjavi Energoatoma je navedeno, da »potekajo priprave za njegovo ohlajanje in prenos v hladno stanje«.

Raketni napadi in zračno bojevanje

24. februarja so ruske sile izvedle zračni napad na vojaško oporišče Čugujiv, v kateri so bila nameščena brezpilotna letala Bajraktar TB2. Napad je povzročil škodo na skladiščih goriva in infrastrukturi. Naslednji dan so ukrajinske sile napadle letalsko bazo Milerovo. Rusija naj bi 27. februarja iz Belorusije izstrelila rakete 9K720 Iskander na civilno letališče Žitomir. V prvih dneh invazije so ruski zračni napadi uničili ali poškodovali številne objekte ukrajinske zračne obrambe. V prvih dneh konflikta je Rusija izstrelila številne manevrirne in balistične rakete na glavne ukrajinske radarske postaje za zgodnje opozarjanje, s čimer je ukrajinsko letalstvo zaslepila pred njenim zračnim delovanjem. Poleg tega so kraterji na operativnih površinah v večjih ukrajinskih letalskih bazah ovirali gibanje ukrajinskih letal, uničenih pa je bilo tudi več ukrajinskih raketnih baterij zemlja-zrak dolgega dosega S-300P.

 

Rusija in ZDA sta 1. marca vzpostavili linijo za dekonflikcijo, da bi se izognili nesporazumu, ki bi lahko povzročil nenamerno stopnjevanje. Rusija je 5. marca izgubila najmanj deset letal. Generalštab oboroženih sil Ukrajine je 6. marca poročal, da je bilo od začetka vojne uničenih 88 ruskih letal. Anonimni visoki ameriški obrambni uradnik pa je 7. marca Reutersu povedal, da ima Rusija še vedno na voljo »veliko večino« svojih lovskih letal in helikopterjev, ki so bili zbrani v bližini Ukrajine. Po prvem mesecu invazije je Justin Bronk, britanski vojaški opazovalec, izračunal 15 izgubljenih ruskih letal z nepremičnimi krili in 35 helikopterjev, vendar je dejal, da je resnična vsota zagotovo višja. Nasprotno pa je bilo po podatkih Združenih držav do 18. marca izgubljenih 49 ukrajinskih lovskih letal.

Ameriški uradniki so 11. marca povedali, da so ruska letala naredila do 200 letov na dan, pri čemer večina ni vstopila v ukrajinski zračni prostor, ampak je ostala v ruskem zračnem prostoru. 13. marca so ruske sile izvedle večkratne napade z manevrirnimi raketami na vojaški vadbeni objekt v mestu Javoriv v Lvovski oblasti blizu poljske meje. Lokalni guverner Maksim Kozitskij je sporočil, da je bilo v napadih ubitih najmanj 35 ljudi. Slabo delovanje ruskih letalskih sil The Economist pripisuje ruski nezmožnosti zatiranja ukrajinskih baterij za rakete zemlja-zrak (SAM) srednjega dosega in ruskemu pomanjkanju natančno vodenih bomb. Ukrajinska mesta SAM srednjega dosega prisilijo letala v nizko letenje, zaradi česar so ranljiva za Stingerje in druge prenosne rakete zemlja-zrak, zaradi pomanjkanja usposabljanja in ur letenja ruskih pilotov pa so ti neizkušeni za vrsto misij bližnje podpore pehoti, značilne za sodobne zračne sile. Forbes je 5. maja poročala, da Rusi nadaljujejo z zračnimi napadi in »še naprej pošiljajo jurišna letala Su-24 in Su-25 z namenom bombardiranja ukrajinskih položajev.«

Do junija 2022 Rusija ni dosegla premoči v zraku, saj je izgubila okoli 165 svojih bojnih letal nad Ukrajino, kar je znašalo približno 10 % njene bojne moči na fronti. Zahodni komentatorji so opozorili na kvalitativne in kvantitativne prednosti ruskih letalskih sil pred ukrajinskimi, vendar so slabe zmogljivosti ruskega letalstva pripisali obsežnim protiletalskim zmogljivostim Ukrajincev.

Ruske oborožene sile so 15. julija 2022 izvedle napad na mesto Dnipro. V nesreči so umrli štirje ljudje, 16 jih je bilo poškodovanih. Glavni cilj je bila največja vesoljska tovarna, ki se je nahajala v mestu. Mesto so obstreljevali z letali Tu-95 iz severnega dela Kaspijskega jezera z raketami H-101. Po predhodnih podatkih je bilo izstreljenih skupno 8 raket. Ukrajinske sile zračne obrambe so sestrelile štiri rakete. Vsaka raketa stane 13 milijonov dolarjev (8 raket stane Rusijo več kot 100 milijonov dolarjev). Del raket je zadel proizvajalca raket »Pivdenmaš«. Zaradi udarca je bilo poškodovano mestno vodovodno omrežje, del prebivalcev mesta pa je ostal brez vode. Poškodovanih je bilo več kot deset avtomobilov, v stanovanjskih stavbah pa so bila uničena vrata in okna. Štiri osebe so bile ubite. Ena od žrtev je bila voznik mestnega avtobusa. Prvi dan so poročali o 15 ranjenih, naslednji dan pa se je njihovo število povečalo na 16.

Avgusta je USAF uspelo vgraditi rakete AGM-88 HARM v ukrajinska letala Su-27 in MiG-29. Ta prizadevanja so trajala »nekaj mesecev«. To ukrajinskim letalskim silam ne daje enakih »zmogljivosti, kot bi jih imele na letalu F-16«, a je general ameriških zračnih sil James B. Hecker kljub temu dejal, da: »Čeprav z njimi ne dosežeš kinetičnega uboja ... lahko za nekaj časa pridobiš lokalno zračno premoč, med katero lahko opraviš, karkoli hočeš.«

General ameriških zračnih sil James B. Hecker je 19. septembra dejal, da je Rusija od začetka invazije izgubila 55 vojaških letal, ki jih je sestrelila ukrajinska zračna obramba. Ta uspeh pripisuje ukrajinski uporabi sistemov zračne obrambe SA-11 in SA-10. Ker ZDA teh sistemov nimajo, je pridobitev novih raket od evropskih zaveznic »še kako pomembna« za Kijev. Ruska letala so povečala svoje operacije zaradi protiofenzive v ukrajinski Harkovski oblast. Število se je povečalo na 55, ko je britansko ministrstvo za obrambo izjavilo, da je po njegovem mnenju Ukrajina v zadnjih 10 dneh sestrelila približno 4 ruska letala. To je bilo posledica številnih dejavnikov, med drugim spreminjanja frontne črte, saj je bilo prej varno ozemlje zdaj v rokah sovražnika, ali zaradi pritiska, da bi zagotovili tesnejšo kopensko podporo. Ukrajinske zračne sile po sedmih mesecih bojevanja dosegajo »približno 80 %« predvojne zmogljivosti.

Pomorska blokada in spopadi

 

Ukrajina leži ob Črnem morju, ki ima dostop le skozi ožine Bospor in Dardanele, v lasti Turčije. Turčija se je 28. februarja sklicevala na konvencijo Montreux iz leta 1936 in ruskim vojnim ladjam, ki niso bile registrirane v črnomorskih bazah in se niso vrnile v pristanišča izvora, prepovedala plovbo. To je preprečilo prehod štirim ruskim mornariškim plovilom. Državna mejna straža Ukrajine je 24. februarja sporočila, da se je začel napad ladij ruske mornarice na Kačji otok. Raketna križarka Moskva in patruljni čoln Vasilij Bikov sta s svojim orožjem bombardirala otok. Ko se je ruska vojaška ladja identificirala in ukrajinskim vojakom, ki so bili na otoku, postavila ultimat o predaji, je bil njihov odgovor »Ruska vojna ladja, jebite se!« Po bombardiranju se je na otok izkrcal oddelek ruskih vojakov in nad otokom prevzel nadzor.

Rusija je 26. februarja izjavila, da so ameriška brezpilotna letala oskrbovala ukrajinsko mornarico z obveščevalnimi podatki za pomoč pri ciljanju ruskih vojaških ladij v Črnem morju, kar so ZDA zanikale. Do 3. marca je bila ukrajinska fregata Getman Sagajdačni, vodilna ladja ukrajinske mornarice, potopljena v Mikolajivu, da bi preprečili rusko zajetje. Ruski vir RT je 14. marca poročal, da so ruske oborožene sile v Berdjansku zajele približno ducat ukrajinskih ladij, vključno z Juri Olefirenko. Ukrajinski uradniki so 24. marca sporočili, da je rusko desantno ladjo, ki je pristala v Berdjansku – sprva so poročali, da je Orsk, nato pa njena sestrska ladja Saratov – uničil ukrajinski raketni napad.

Marca 2022 je Mednarodna pomorska organizacija ZN (IMO) poskušala ustvariti varen pomorski koridor za komercialna plovila, ki bi lahko zapustila ukrajinska pristanišča. Rusija je 27. marca vzpostavila 130 km dolg in 4,8 km širok morski koridor skozi svoje morsko izključitveno cono za tranzit trgovskih plovil z roba ukrajinskih teritorialnih voda jugovzhodno od Odese. Ukrajina je do konca sovražnosti zaprla svoja pristanišča na ravni MARSEC 3, pri čemer so bile v pristaniščih postavljene morske mine.

Rusko križarko Moskva, vodilno ladjo Črnomorske flote, naj bi po navedbah ukrajinskih virov in visokega ameriškega uradnika 13. aprila zadeli dve ukrajinski protiladijski manevrirni raketi Neptun, pri čemer sta ladjo zažgali. Rusko obrambno ministrstvo je potrdilo, da je vojaška ladja utrpela resno škodo zaradi eksplozije streliva, ki jo je povzročil požar, in povedalo, da je bila njena celotna posadka evakuirana. Tiskovni predstavnik Pentagona John Kirby je 14. aprila poročal, da satelitski posnetki kažejo, da je ruska vojaška ladja utrpela veliko eksplozijo na krovu, vendar se odpravlja proti vzhodu na pričakovana popravila in prenovo v Sevastopolu. Kasneje istega dne je rusko obrambno ministrstvo izjavilo, da je Moskva potonila med vleko v slabem vremenu. Reuters je 15. aprila poročal, da je Rusija sprožila očiten povračilni raketni napad na tovarno raket Luch v Kijevu, kjer so bile izdelane in zasnovane rakete Neptun, uporabljene pri napadu na Moskvo.

V začetku maja so ukrajinske sile začele protinapad na Kačji otok. Rusko obrambno ministrstvo je trdilo, da je te protinapade odbilo. Ukrajina je objavila posnetek ruskega desantnega plovila razreda Serna, ki ga je ukrajinski dron uničil blizu otoka. Istega dne je par ukrajinskih Su-27 izvedel hitro bombardiranje na sedaj rusko okupiranem Kačjem otoku; napad je posnelo brezpilotno letalo Bajkar Bajraktar TB2.

1. junija je ruski zunanji minister Sergej Lavrov zatrdil, da je ukrajinska politika miniranja lastnih pristanišč, da bi preprečila pomorsko agresijo Rusije, prispevala k krizi izvoza hrane in izjavil: »Če Kijev reši problem razminiranja pristanišč, bo ruska mornarica zagotovila neoviran prehod ladij z žitom v Sredozemsko morje.« Rusija je 30. junija 2022 sporočila, da je umaknila svoje vojake z otoka v »znak dobre volje«. Ukrajina je umik pozneje uradno potrdila.

Jedrske grožnje

Glavni članek: Jedrske grožnje med rusko invazijo v Ukrajino (2022).

Štiri dni po invaziji je predsednik Putin ruske jedrske sile postavil v stanje visoke pripravljenosti, kar je sprožilo strahove, da bi lahko Rusija proti Ukrajini uporabila taktično jedrsko orožje ali da bi prišlo do širše eskalacije spora. Aprila sta Putin in ruski zunanji minister Sergej Lavrov večkrat grozila z uporabo jedrskega orožja proti Ukrajini in državam, ki jo podpirajo. 14. aprila je direktor Cie William Burns dejal, da bi »morebitni obup« ob porazu lahko spodbudil predsednika Putina k uporabi taktičnega jedrskega orožja.

Predsednik Zelenski je 26. aprila v odziv na rusko neupoštevanje varnostnih ukrepov med zasedbo onesposobljene nekdanje jedrske elektrarne v Černobilu in izstrelitvijo raket v bližini delujoče jedrske elektrarne v Zaporožju pozval k mednarodni razpravi o ureditvi ruske uporabe jedrskih virov in izjavil: »Nihče na svetu se ne more počutiti varno, če ve, koliko jedrskih objektov, jedrskega orožja in povezanih tehnologij ima ruska država ... Če je Rusija pozabila, kaj je Černobil, to pomeni, da je potreben globalni nadzor nad ruskimi jedrskimi objekti in jedrsko tehnologijo.« Avgusta je obstreljevanje jedrske elektrarne v Zaporožju preraslo v krizo, zaradi česar je Mednarodna agencija za jedrsko energijo izvedla izredni inšpekcijski pregled. Ukrajina je krizo označila za dejanje ruskega jedrskega terorizma.

CNBC je 19. septembra poročal, da se je Biden odzval na rusko negotovost zaradi pomanjkanja bojnega uspeha pri invaziji z naslednjo izjavo: »Predsednik Joe Biden je opozoril na 'posledični' odziv ZDA, če bi ruski predsednik Vladimir Putin uporabil jedrsko ali drugo nekonvencionalno orožje ... Na vprašanje, kaj bi rekel Putinu, če bi razmišljal o takšnem dejanju, je Biden odgovoril: 'Nikar. Nikar. Nikar.'« Po izjavi 19. septembra je Biden 21. septembra nastopil pred Združenimi narodi in nadaljeval s kritiko Putinovega jedrskega šibrenja, češ da je Putin: »odkrit, brezobziren in neodgovoren... V jedrski vojni ni mogoče zmagati in se je ne sme nikoli začeti.«

Ukrajinski upor

Glavni članek: Ukrajinski upor med rusko invazijo v Ukrajino 2022.

 

Ukrajinski civilisti so se uprli ruski invaziji, se prostovoljno javljali v enote teritorialne obrambe, pripravljali molotovke, darovali hrano, gradili ovire, kot so češki ježi, in pomagali pri prevozu beguncev. Kot odgovor na klic ukrajinske prometne agencije, Ukravtodor, so civilist razstavili ali spremenili prometne znake, zgradili improvizirane ovire in blokirali ceste. Poročila družbenih medijev so pokazala spontane ulične proteste proti ruskim silam v okupiranih naseljih, ki so se pogosto razvili v verbalne prepire in fizične spopade z ruskimi vojaki. V začetku aprila so se ukrajinski civilisti začeli organizirati kot gverilci, večinoma na gozdnatem severu in vzhodu države. Ukrajinska vojska je napovedala načrte za začetek obsežne gverilske kampanje, ki bi dopolnila svojo konvencionalno obrambo pred rusko invazijo.

Ljudje so fizično blokirali ruska vojaška vozila in jih včasih prisilili k umiku. Odziv ruskih vojakov na neoborožen civilni odpor je bil različen od nepripravljenosti za sodelovanje s protestniki do streljanja v zrak ali neposredno v množice. Prišlo je do množičnih pridržanj ukrajinskih protestnikov, ukrajinski mediji pa poročajo o izginotjih, usmrtitvah, jemanju talcev, izvensodnih pobojih in spolnem nasilju ruske vojske. Da bi olajšali ukrajinske napade, so civilisti poročali o ruskih vojaških položajih prek aplikacij Telegrama in Diie, ukrajinske vladne aplikacije, ki so jo prej uporabljali državljani za nalaganje uradnih osebnih in zdravstvenih dokumentov. V odgovor so ruske sile začele uničevati omrežno opremo mobilnih telefonov, od vrat do vrat iskati pametne telefone in računalnike ter v vsaj enem primeru ubile civilista, ki so ga našli s slikami ruskih tankov.

21. maja je predsednik Zelenski navedel, da ima Ukrajina 700.000 vojakov, ki so aktivni v boju proti ruski invaziji.

2. decembra 2022 je predsednik Putin dejal, da je Rusija glede odprta za pogovore in diplomacijo glede Ukrajine.

Zunanja vojaška podpora

 

 

 

 

Iran in Severna Koreja sta Rusiji zagotovila vojaško pomoč

Med letoma 2014 in 2021 so Združeno kraljestvo, ZDA, EU in Nato Ukrajini zagotavljale večinoma nesmrtonosno vojaško pomoč. Smrtonosna vojaška podpora je bila sprva omejena. ZDA so od leta 2018 začele prodajati orožje, vključno s protitankovskimi raketami Javelin, Ukrajina pa se je leta 2019 s Turčijo dogovorila za nakup bojnih brezpilotnih letal TB2. Rusija je januarja 2022 nakopičila opremo in vojake na ukrajinskih mejah. V odgovor so ZDA sodelovale z drugimi državami članicami Nato za prenos v ZDA proizvedenega orožja v Ukrajino. Združeno kraljestvo je Ukrajini prav tako začelo dobavljati protitankovsko orožje NLAW in Javelin. Po invaziji so se države članice Nato, vključno z Nemčijo, dogovorile za dobavo orožja, Nato kot organizacija pa tega ni storil. Nato in njegove članice so prav tako zavrnile pošiljanje vojakov v Ukrajino ali vzpostavitev območja prepovedi letenja, da ne bi to sprožilo obsežnejše vojne, odločitev so nekateri označili za popuščanje.

26. februarja je ameriški državni sekretar Antony Blinken napovedal 350 milijonov dolarjev vredne smrtonosne vojaške pomoči, vključno s protioklepnimi in protiletalskimi sistemi. Naslednji dan je EU izjavila, da bo kupila 450 milijonov EUR (502 milijona USD) smrtonosne pomoči in dodatnih 50 milijonov EUR (56 milijonov USD) nesmrtonosne pomoči za Ukrajino, pri čemer bo za distribucijo skrbela Poljska. V prvem tednu invazije so države članice Nato Ukrajini dobavile več kot 17.000 kosov protitankovskega orožja; do sredine marca je bilo število ocenjeno na več kot 20.000. V treh tranšah, dogovorjenih februarja, marca in aprila 2022, se je Evropska unija zavezala k 1,5 milijardi evrov za podporo zmogljivosti in odpornosti ukrajinskih oboroženih sil ter zaščiti ukrajinskega civilnega prebivalstva v okviru evropskega mirovnega sklada.

Do 11. aprila so ZDA in njihovi zavezniki Ukrajini zagotovili približno 25.000 protizračnih in 60.000 protitankovskih sistemov. Naslednji dan naj bi Rusija prejela protitankovske rakete in RPG-je iz Irana, dobavljene prek tajnih mrež prek Iraka.

Romunija je 19. aprila 2022 napovedala načrtovano reformo vladne uredbe, ki ureja izvoz vojaškega orožja in izdelkov nacionalne obrambe, da bi to orožje zagotovila ne le zaveznicam Nato, ampak tudi Ukrajini. Ministrstvo za obrambo je pripravilo osnutek odloka, ki pravi, da je razlog za to odločitev ruska agresija zoper Ukrajino. 27. aprila je obrambni minister Vasile Dincu dejal, da je bil njegov reformni načrt prekinjen.

ZDA so 26. aprila sklicale konferenco, na kateri so se v letalski bazi Ramstein srečali predstavniki več kot 40 držav, da bi razpravljali o vojaški podpori Ukrajini.

28. aprila je ameriški predsednik Biden od kongresa zahteval dodatnih 33 milijard dolarjev za pomoč Ukrajini, vključno z 20 milijardami za dobavo orožja Ukrajini. 5. maja je ukrajinski premier Denis Šmigal sporočil, da je Ukrajina od zahodnih držav od začetka ruske invazije 24. februarja prejela več kot 12 milijard dolarjev orožja in finančne pomoči. 10. maja je Parlament sprejel zakon, ki bo Ukrajini zagotovil 40 milijard dolarjev nove pomoči. Po sentaovi potrditvi zakona je Biden zakon podpisal 21. maja.

Francoska zunanja ministrica Catherine Colonna je 30. maja napovedala dobavo dodatnih samovoznih havbičnih sistemov CAESAR, nameščenih na podvozju Renault Sherpa 5 6×6. 25. maja je vrhovni poveljnik oboroženih sil Ukrajine Valerij Zalužnij dejal, da je prva serija že na frontnih črtah in se bori proti napadalcem. 10. junija je AFU predstavnikom medijev predstavila bojne sisteme; do tega datuma so imeli ukrajinski topničarji v posesti 18 enot CAESAR.

Bela hiša je 31. maja novinarje obvestila, da bodo ZDA Ukrajini dobavile večcevne raketomete HIMARS. Nekateri analitiki pravijo, da lahko HIMARS vpliva na potek vojne. Podsekretar za obrambo politike Colin Kahl je izjavil, da bodo lahko ZDA z razvojem bojev poslale še več sistemov.

Uradnik ukrajinske vojske je 10. junija povedal, da ukrajinske sile izstrelijo od 5.000 do 6.000 topniških izstrelkov na dan, uporabljajo pa standardne izstrelke Natovega kalibra 155, ker so bili vsi njihovi topovi iz sovjetske dobe uničeni. Uradnik je dejal, da so Rusi vojno spremenili v topniški dvoboj, osredotočen na jugovzhod države. 12. junija je svetovalec ukrajinskega predsednika na Twitterju objavil seznam orožja, ki ga Ukrajina potrebuje, da bi dosegla »enakost težkega orožja«. V vrhnji vrstici je bilo napisano »1000 havbic kalibra 155 mm«. Ukrajina je trdila, da ima dovolj 155 mm streliva, primanjkuje pa ji topov, da bi jih uporabila. Dopisnik Deutsche Welle je 13. junija povedal, da je bila dobava zaloga streliva Ukrajini iz sovjetske dobe izčrpana in da vse, kar jim je preostalo dobivajo iz prijateljskih nekdanjih sovjetskih držav. Junija 2022 je Nemčija razkrila seznam vojaške pomoči Ukrajini: 1) samovozne havbice 2000 (ki so pred donacijo sedmih potrebovale vzdrževanje)^:1:00 2) pehotno bojno vozilo Marder;^:2:30 3) glavni bojni tank Leopard-2;^:4:00 4) raketomet Stinger (MANPADS)—podarjenih je bilo 500;^:5:00 5) tank Geppard flak (mobilni protiletalski top) katerih obljubljenih je bilo 50, vendar junija 2022 primanjkuje streliva.^:5:20

Do 21. julija 2022 je nadzorni center EUCOM-Ukrajina/Mednarodni koordinacijski center donatorjev (ECCU/IDCC), skupna celica, ki je bila ustanovljena marca 2022, usposobila 1500 pripadnikov ukrajinskih oboroženih sil za uporabo opreme, ki jo je donirala koalicija.

ZDA so zagotovile, da bodo za 16 ameriških sistemov HIMARS v Ukrajini (2. avgust 2022) zagotovile več streliva (dodatne raketne module HIMARS v mesečnih obrokih in več 155-mm havbic) v vrednosti 550 milijonov dolarjev.

8. avgusta 2022 je bil objavljen 18. ameriški predsedniški paket pomoči Ukrajini v vrednosti 1 milijardo dolarjev in je vključeval dodatne raketne module HIMARS, 75.000 nabojev 155 mm artilerijskega streliva, 20 120 mm minometnih sistemov in 20.000 nabojev 120 mm minometnega streliva, nacionalne napredne raketne sisteme zemlja-zrak (NASAMS), 1000 javelinov in več sto protitankovskega orožja AT4, 50 oklepnih vozil za zdravstveno oskrbo, mine Claymore, eksploziv C4 in medicinski material.

 

Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi:

:en:$1 Billion in New U.S. Military Assistance for Ukraine

19. ameriški predsedniški paket pomoči Ukrajini (19. avgust 2022) znaša 775 milijonov dolarjev in vključuje dodatne raketne module HIMARS, 16 105mm havbic s 36.000 artilerijskimi naboji (s tem se dopolnjuje prispevek Združenega kraljestva, ki je v preteklosti prispevalo 105mm havbice), 1000 protioklepnih havbic, 2000 protioklepnih nabojev, ki so namenjeni švedski brezzračni puški Carl Gustaf 8,4 cm, 1500 cevnih optično sledljivih žično vodenih protitankovskih raket BGM-71 TOW, dodatne protiradiacijske rakete AGM-88 HARM, ki se izstrelijo iz zraka in so namenjene za radarje,^:4:17 15 ScanEagles (UAV za vodenje ukrajinskega topništva), 40 minskoobrambnih vozil za odstranjevanje minskih polj, 50 hummerjev, taktične sisteme varne komunikacije, rušilno strelivo, naprave za nočno gledanje, sisteme za termovizijo ter optične in laserske daljinomere.

Julija 2022 je CNN poročala o ameriških nedavno deklasificiranih obveščevalnih podatkih, ki so pokazali, da so Iranci ruskim silam donirali neznano število Šahed 129 UAV bojnih brezpilotnih letalnikov.

Sveženj varnostne pomoči za Ukrajino

3 milijarde dolarjev ameriške varnostne pomoči Ukrajini 24. avgusta 2022 izvira iz kongresnega vira financiranja (Pobuda za varnostno pomoč Ukrajini); namesto tega bodo strelivo in drug material, kot so brezpilotna letala ScanEagle in Puma ter protiletalske rakete Vampire, dobili od dobaviteljev, ne pa s črpanjem iz zalog ameriške vlade. Ta pomoč je namenjena dolgoročnim potrebam Ukrajine. Dolgoročne dobave materiala vključujejo 6 dodatnih enot zračne obrambe NASAMS in pripadajoče naboje, do 245.000 155mm izstrelkov, do 65.000 120mm minometnih nabojev, do 24 protibaterijskih radarjev ter pripadajoče usposabljanje ter vzdrževanje. Pomoč ZDA od januarja 2021 do 24. avgusta 2022 presega 13,5 milijarde dolarjev.

Do avgusta 2022 je Združeno kraljestvo zagotovilo vojaško pomoč v vrednosti 2,3 milijarde funtov (2,8 milijarde dolarjev). To so bili trije raketni sistemi M270 za večkratno izstreljevanje, približno 5000 protitankovskih raket NLAW, »več sto« raket Brimstone, 120 oklepnih vozil, vključno z zaščitnimi patruljnimi vozili Mastiff, in težka transportna brezpilotna letala. Poleg tega 10.000 ukrajinskih vojakov v štirih bazah v Veliki Britaniji opravlja intenzivno 120-dnevno pehotno usposabljanje, ki ga izvaja večnacionalna skupina inštruktorjev.

Ameriški državni sekretar Blinken je 8. septembra 2022 napovedal 2 milijardi dolarjev pomoči Ukrajini in osemnajstim partnerjem na področju obrambne industrije. Poleg tega je ameriški obrambni minister Austin na srečanju kontaktne skupine za obrambo Ukrajine v Nemčiji napovedal 20. sveženj za vojaško pomoč Ukrajini v višini do 675 milijonov dolarjev ter razpravo o pobudah za posamezne industrijske baze kontaktne skupine za obrambo, da bi dolgoročno zaščitili suvereno ozemlje Ukrajine.

15. septembra 2022 je ameriški predsednik Biden napovedal 21. sveženj vojaške pomoči Ukrajini v vrednosti 600 milijonov dolarjev v luči ukrajinske protiofenzive v Harkovu.

Zunanja vojaška vpletenost

Čeprav sta Nato in EU sprejela strogo politiko »brez škornjev na tleh« v podporo Ukrajini, je Ukrajina aktivno iskala prostovoljce iz drugih držav. Ukrajina je 1. marca začasno odpravila vizumske zahteve za tuje prostovoljce, ki so se želeli pridružiti boju proti ruskim silam. Do te poteze je prišlo po Zelenskijevi ustanovitvi Mednarodne legije teritorialne obrambe Ukrajine in pozval prostovoljce, naj se »pridružijo obrambi Ukrajine, Evrope in sveta«. Ukrajinski zunanji minister Dmitro Kuleba je izjavil, da se je do 6. marca v boj prostovoljno prijavilo približno 20.000 tujih državljanov iz 52 držav. Večina teh prostovoljcev se je pridružila novoustanovljeni Mednarodni legiji teritorialne obrambe Ukrajine. Donecka ljudska republika je 9. junija na smrt obsodila tri tuje prostovoljce. Dva od njih sta bila britanska državljana, eden pa je bil maroški državljan.

Tiskovni predstavnik ruskega obrambnega ministrstva Igor Konašenkov je 3. marca opozoril, da plačanci niso upravičeni do zaščite po Ženevskih konvencijah, ujeti tuji borci pa se ne bodo šteli za vojne ujetnike, ampak jih bodo preganjali kot zločince. Kmalu zatem, 11. marca, pa je Moskva sporočila, da se je 16.000 prostovoljcev z Bližnjega vzhoda pripravljenih pridružiti drugim proruskim tujim borcem poleg donbaških separatistov. Na spletu naložen videoposnetek prikazuje oborožene srednjeafriške paravojaške enote, ki pozivajo k orožju, da bi se v Ukrajini borili z ruskimi vojaki. Ameriški uradnik je 5. maja potrdil, da so ZDA posredovale »raznovrstne obveščevalne podatke« (vključno z obveščevalnimi podatki za ciljanje na bojišču v realnem času) za pomoč pri potopitvi ruske križarke Moskva.

Sankcije in posledice

Glavna članka: Mednarodne sankcije med rusko invazijo v Ukrajino (2022) in Gospodarski vpliv ruske invazije v Ukrajino (2022).

Zahodne države in druge so Rusiji uvedle omejene sankcije, ko je ta priznala Donbas kot neodvisno državo. Ko se je napad začel, so številne druge države uvedle sankcije, namenjene hromitvi ruskega gospodarstva. Sankcije so bile usmerjene na posameznike, banke, podjetja, denarne menjalnice, bančna nakazila, izvoz in uvoz. Sankcije so glavnim ruskim bankam prekinile dostop do sistema SWIFT, svetovnega sporočilnega omrežja za mednarodna plačila, vendar so pustile nekaj omejenega dostopa, da bi zagotovile nadaljnjo sposobnost plačevanja pošiljk plina. Sankcije so vključevale tudi zamrznitev sredstev ruske centralne banke, ki ima 630 milijard dolarjev deviznih rezerv, da bi preprečile, da bi banka izravnala učinek sankcij, in zamrznitev plinovoda Severni tok 2. Do 1. marca je skupno rusko premoženje, ki so ga zamrznile sankcije, znašalo 1 bilijon dolarjev.

 

Kristalina Georgieva, direktorica Mednarodnega denarnega sklada (IMF), je opozorila, da konflikt predstavlja veliko gospodarsko tveganje tako na regionalnem kot na mednarodnem nivoju. Mednarodni denarni sklad bi lahko pomagal drugim prizadetim državam, je dejala, poleg paketa posojil v višini 2,2 milijarde dolarjev za Ukrajino. David Malpass, predsednik skupine Svetovne banke, je opozoril na daljnosežne gospodarske in družbene učinke ter poročal, da banka pripravlja možnosti za znatno gospodarsko in fiskalno podporo Ukrajini in regiji. Gospodarske sankcije so prizadele Rusijo od prvega dne invazije, saj je njen delniški trg padel za 39 % (indeks RTS). Ruski rubelj je padel na rekordno nizko raven, Rusi pa so hiteli menjati valuto. Borze v Moskvi in ​​Sankt Peterburgu so zaprte do 18. marca, kar je najdaljše zaprtje v zgodovini Rusije. S&P Global Ratings je 26. februarja znižal bonitetno oceno ruske vlade na »junk«, zaradi česar so skladi, ki zahtevajo obveznice investicijskega razreda, odložili ruski dolg, zaradi česar se je nadaljnje zadolževanje Rusije zelo otežilo. S&P Global je 11. aprila postavil Rusijo pod »selektivno plačilo« njenega zunanjega dolga, ker je vztrajala pri plačilih v rubljih. Na desetine korporacij, med njimi Unilever, McDonald's, Coca-Cola, Starbucks, Hermès, Chanel, in Prada, je prenehalo poslovati v Rusiji.

 

O mirovnih pogajanjih in stabilnosti mednarodnih meja so v tednu od 9. maja razpravljali na Švedskem in Finskem, ko sta njuna parlamenta zaprosila za polnopravno članstvo v Natu.

Administracija Joeja Bidna je 24. marca izdala izvršilni ukaz, s katerim je prepovedala prodajo ruskih rezerv zlata na mednarodnem trgu. Zlato je bilo ena od glavnih poti Rusije za zaščito svojega gospodarstva pred vplivom sankcij, uvedenih po priključitvi Krima leta 2014. Aprila 2022 je Rusija dobavila 45 % uvoza zemeljskega plina v EU in zaslužila 900 milijonov dolarjev na dan. Rusija je največji svetovni izvoznik zemeljskega plina, žitaric in gnojil ter med največjimi svetovnimi dobavitelji surove nafte, premoga, jekla in kovin, vključno s paladijem, platino, zlatom, kobaltom, nikljem in aluminijem. Evropska komisija je maja 2022 predlagala prepoved uvoza nafte iz Rusije. Ker so se evropski politiki odločili, da bodo uvoz ruskih fosilnih goriv nadomestili z uvozom drugih fosilnih goriv in evropsko proizvodnjo energije iz premoga, pa tudi zaradi tega, ker je Rusija »ključni dobavitelj« materialov, ki se uporabljajo za »tehnologije čiste energije«, so odzivi na vojno lahko tudi na splošno negativno vplivali na pot podnebnih emisij. Zaradi sankcij, uvedenih proti Rusiji, Moskva zdaj želi izkoristiti alternativne trgovinske poti, saj je država tako rekoč prebila vse logistične koridorje za trgovino.

Plinski spor med Rusijo in EU se je razplamtel marca 2022. Ruski Gazprom je 14. junija sporočil, da bo zmanjšal pretok plina po plinovodu Severni tok 1, ker je trdil, da Siemens ni pravočasno vrnil kompresorskih enot, ki so bile poslane v Kanado na popravilo. Razlago je izpodbijal nemški energetski regulator.

Predsednik Putin je 17. junija na mednarodnem gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu govoril z vlagatelji o gospodarskih sankcijah in dejal, da »gospodarski blitzkrieg proti Rusiji ni imel nobenih možnosti za uspeh od samega začetka«. Nadalje je trdil, da sankcije škodijo državam, ki jih uvajajo, bolj kot škodijo Rusiji, omejitve je označil za »nore in nepremišljene«. Vlagateljem je dejal: »Vlagajte tukaj. V lastni hiši je varneje. Tisti, ki tega niso hoteli poslušati, so v tujini izgubili milijone.«

Estonija je zaradi ruske invazije v Ukrajino s trga v Narvi odstranila preostali spomenik iz sovjetskih časov. Po njegovi odstranitvi je bila Estonija deležna »najobsežnejšega kibernetskega napada« po kibernetskih napadih na Estonijo leta 2007.

Predsednik Zelenski se je 25. avgusta 2022 zahvalil predsedniku Bidenu za paket varnostne pomoči v višini 3 milijard dolarjev, ki ga je odobrila ameriška obveščevalna agencija in paket finančne pomoči Svetovne banke v višini 3 milijard dolarjev za Ukrajino. 2. septembra je predsednik Biden od kongresa zahteval 13,7 milijarde dolarjev »za opremo, obveščevalno podporo in neposredno proračunsko podporo« Ukrajini.

Zunanje obsodbe in protesti

Glavni članki: Odzivi na rusko invazijo v Ukrajino (2022)#Medvladne in mednarodne organizacije, Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov 2623, Resolucija Generalne skupščine Združenih narodov ES-11/1 in Zakonitost ruske invazije na Ukrajino (2022).

Invazijo je obsodila mednarodna javnost, protesti pa so potekali po vsem svetu. Generalna skupščina Združenih narodov je 2. marca sprejela resolucijo ES-11/1, v kateri je obsodila invazijo in zahtevala popoln umik ruskih sil. Mednarodno sodišče je Rusiji odredilo prekinitev vojaških operacij, Svet Evrope pa je Rusijo izključil. Številne države so proti Rusiji uvedle sankcije, ki so vplivale na rusko in svetovno gospodarstvo, Ukrajini pa so zagotovile humanitarno in vojaško pomoč Mednarodno kazensko sodišče je začelo preiskavo zločinov proti človečnosti v Ukrajini od leta 2013, pa tudi vojnih zločinov med invazijo leta 2022. 17. marca 2023 je izdalo nalog za Putinovo aretacijo in ga obtožilo za osebno kazensko odgovornost za ugrabitve in prisilno deportacijo otrok v Rusijo.

 

Tako ruski kot ukrajinski viri naj bi navajali previsoke številke o žrtvah nasprotnih sil in zmanjševali lastne izgube zaradi ohranjanja morale. V razkritih ameriških dokumentih je navedeno, da »prenizko poročanje o žrtvah v [ruskem] sistemu poudarja, da vojska 'še vedno nerada' sporoča slabe novice po verigi poveljevanja«. Ruske tiskovne agencije so večinoma prenehale poročati o številu ruskih smrtnih žrtev. Tako Rusija kot Ukrajina sta priznali, da sta utrpeli »znatne« oziroma »precejšnje« izgube. BBC News je poročal, da so v ukrajinsko-ruske podatke o žrtvah vključeni tudi ranjeni.

Število civilnih in vojaških žrtev je bilo kot zmeraj nemogoče popolnoma natančno določiti. Agence France-Presse (AFP) je poročala, da niti ona niti neodvisni opazovalci konflikta niso mogli preveriti ruskih in ukrajinskih trditev o sovražnikovih izgubah in da sumijo, da so bile te napihanje. 12. oktobra 2022 je neodvisni ruski medijski projekt iStories, ki se sklicuje na vire blizu Kremlja, poročal, da je bilo v Ukrajini ubitih, hudo ranjenih ali pogrešanih več kot 90.000 ruskih vojakov.

Medtem ko je o smrtnih žrtvah na bojišču mogoče sklepati iz različnih virov, vključno s satelitskimi posnetki vojaških akcij, je pri civilnih smrtnih žrtvah to težje. Ukrajinski obrambni minister je 16. junija 2022 za CNN povedal, da je po njegovem mnenju umrlo več deset tisoč Ukrajincev, in dodal, da upa, da je skupno število smrtnih žrtev manjše od 100.000. Samo v porušenem mestu Mariupol je bilo po mnenju ukrajinskih uradnikov ubitih najmanj 25.000 civilistov, trupla pa so odkrivali še septembra 2022. Župan je dejal, da je med obleganjem Mariupola umrlo več kot 10.000 in morda celo 20.000 civilistov ter da so ruske sile ob vstopu v mesto s seboj prinesle mobilno opremo za upepeljevanje. Raziskovalec Dan Ciuriak z inštituta C.D. Howe je avgusta 2022 ocenil število ubitih mariborskih civilistov na 25.000, preiskava agencije AP s konca leta 2022 pa navaja do 75.000 ubitih civilistov samo na območju Mariupola. AFP navaja, da je »ključna vrzel pri štetju žrtev pomanjkanje informacij iz strani Rusije zasedenih krajev, kot je pristaniško mesto Mariupol, kjer naj bi umrlo več deset tisoč civilistov«. Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) poroča o podobnih težavah in meni, da je resnično število civilnih žrtev precej višje, kot ga je lahko potrdil.

Vojni ujetniki

Uradne statistike in informirane ocene o vojnih ujetnikih se razlikujejo. V začetnih fazah invazije, 24. februarja, je Oksana Markarova, ukrajinska veleposlanica v ZDA, povedala, da se je vod 74. gardne motorizirane strelske brigade iz Kemerovske oblasti predal, češ da niso vedeli, da so bili pripeljani v Ukrajino in zadolženi za pobijanje Ukrajincev. Rusija je trdila, da je do 2. marca 2022 ujela 572 ukrajinskih vojakov, medtem ko je Ukrajina trdila, da je bilo od 20. marca v ujetju 562 ruskih vojakov. Prav tako je izpustila enega vojaka za pet svojih vojakov in zamenjala devet vojakov za pridržanega župana Melitopola.

24. marca 2022 so izmenjali 10 ruskih in 10 ukrajinskih vojakov ter 11 ruskih in 19 ukrajinskih civilnih mornarjev. 1. aprila so 86 ukrajinskih vojakov zamenjali za neznano število ruskih vojakov. The Independent je 9. junija 2022 navedel obveščevalno oceno, da je bilo zajetih več kot 5600 ukrajinskih vojakov, medtem ko se je število ruskih vojakov v ujetništvu zmanjšalo z 900 aprila na 550 po več izmenjavah ujetnikov.

 

Poročilo Humanitarnega raziskovalnega laboratorija šole za javno zdravje na univerzi Yale iz 25. avgusta 2022 navaja približno 21 taborišč za filtriranje ukrajinskih »civilistov, vojnih ujetnikov in drugega osebja« v okolici Donecke oblasti. Pri slikanju enega od njih, zapora Olenivka, so odkrili dve lokaciji z razdejano zemljo, ki ustreza »potencialnim grobovom«. Kaveh Khoshnood, profesor na Yale School of Public Health, je dejal: »Nepovezano pridržanje civilistov je več kot le kršitev mednarodnega humanitarnega prava—predstavlja grožnjo javnemu zdravju tistih, ki so trenutno v priporu Rusije in njenih zaveznikov.« Pogoji, ki so jih opisali osvobojeni zaporniki, vključujejo zaprtje, izpostavljenost, nezadosten dostop do sanitarij, hrane in vode, utesnjenost, elektrošoke in fizične napade.

Marca 2023 je komisar ZN za človekove pravice Volker Türk poročal, da je več kot 90 % ukrajinskih vojnih ujetnikov, ki jih je intervjuval njegov urad, ki je lahko vključil le tiste, ki so bili izpuščeni iz Rusije, povedalo, da so jih v Rusiji »mučili ali z njimi slabo ravnali, zlasti v zaporih, vključno s tako imenovanim – to je grozen izraz – 'pozdravnim pretepom' ob prihodu, pa tudi s pogostimi dejanji mučenja med priporom.«

Aprila 2023 je na različnih spletnih straneh začelo krožiti več videoposnetkov, na katerih naj bi ruski vojaki obglavljali ukrajinske vojake. Zelenski je po objavi posnetka ruske vojake primerjal z »zvermi«. Ruski uradniki so kmalu zatem sprožili preiskavo posnetka.

Glavni članek: Humanitarni učinek ruske invazije v Ukrajino (2022).

Begunska kriza

Glavni članek: Ukrajinska begunska kriza (2022).

 

Vojna je povzročila največjo begunsko in humanitarno krizo v Evropi od jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih; ZN so jo označili za najhitreje rastočo krizo po drugi svetovni vojni. Medtem ko je Rusija kopičila vojaške sile ob ukrajinski meji, so se številne sosednje vlade in humanitarne organizacije v tednih pred invazijo pripravile na množično razseljevanje. Decembra 2021 je ukrajinski obrambni minister ocenil, da bi lahko invazija prisilila razselitev od tri do pet milijonov ljudi.

prvem tednu invazije so ZN poročali, da je Ukrajino zapustilo več kot milijon beguncev; do 24. septembra se je število beguncev povečalo na 7.405.590, kar je zaradi vrnitve nekaterih beguncev manj kot osem milijonov. 20. maja je NPR poročal, da se po velikem prihodu tuje vojaške opreme v Ukrajino veliko število beguncev želi vrniti v ukrajinske regije, ki so relativno izolirane od invazijske fronte na jugovzhodu Ukrajine. Do 3. maja je bilo v Ukrajini razseljenih 8 milijonov ljudi.

Večina beguncev so bile ženske, otroci, starejši in invalidi. Večini moških ukrajinskih državljanov, starih od 18 do 60 let, je bil izstop iz Ukrajine zaradi obveznega vojaškega naborništva zavrnjen, razen če so bili odgovorni za finančno podporo treh ali več otrok, bili očetje samohranilci ali so bili starši/skrbniki invalidnih otrok. Mnogi ukrajinski moški, vključno z najstniki, so se v vsakem primeru odločili, da ostanejo v Ukrajini, da bi se pridružili uporu.

Po podatkih Visoke komisije ZN za begunce je bilo 13. maja na Poljskem 3.315.711 beguncev, v Romuniji 901.696, na Madžarskem 594.664, v Moldaviji 461.742, na Slovaškem 415.402, v Belorusiji 27.308, Rusija pa je sporočila, da jih je sprejela 800.104. Do 23. marca je na Češko prispelo več kot 300.000 beguncev. Turčija je bila še ena pomembna destinacija, saj je 22. marca zabeležila več kot 20.000 ukrajinskih beguncev, 25. aprila pa več kot 58.000. EU se je prvič v svoji zgodovini sklicevala na direktivo o začasni zaščiti, ki ukrajinskim beguncem daje pravico do življenja in dela v EU do treh let.

Ukrajina je Rusijo obtožila, da je na silo selila civiliste v »filtracijske centre« na rusko nadzorovanem ozemlju in od tam v Rusijo, kar so ukrajinski viri primerjali s izselitvijo prebivalstva v Sovjetski zvezi in ruskimi dejanji v čečenski vojni za neodvisnost. 8. aprila je Rusija trdila, da je v Rusijo evakuirala približno 121.000 prebivalcev Mariupola. RIA Novosti in ukrajinski uradniki so sporočili, da je bilo na tisoče poslanih v različna središča v mestih v Rusiji in okupirani Ukrajini, od kjer so ljudi pošiljali v gospodarsko depresivne regije Rusije. Sekretar ukrajinskega sveta za nacionalno varnost in obrambo Oleksij Danilov je dejal, da Rusija načrtuje gradnjo koncentracijskih taborišč za Ukrajince v zahodni Sibiriji, kjer bodo zaporniki prisiljeni pomagati pri gradnji novih mest.

Druga begunska kriza, ki je nastala z invazijo in zatiranjem človekovih pravic s strani ruske vlade, je povzročila beg več kot 300.000 ruskih političnih beguncev in ekonomskih migrantov, največji eksodus iz Rusije po oktobrski revoluciji leta 1917, v države kot so pribaltske države, Finska, Gruzija, Turčija in Srednja Azija. Do 22. marca je bilo ocenjeno, da je državo zapustilo od 50.000 do 70.000 visokotehnoloških delavcev in da bi jih lahko sledilo še od 70.000 do 100.000. Pojavil se je strah glede učinka bega možganov na ruski gospodarski razvoj. Nekateri so se pridružili ruskemu odporu proti Putinovemu režimu in skušali pomagati Ukrajini, nekateri pa so se soočili z diskriminacijo, ker so Rusi. Prišlo je tudi do eksodusa milijonarjev. 6. maja je The Moscow Times, ki se sklicuje na podatke FSB, poročal, da je državo zapustilo skoraj štiri milijone Rusov, čeprav ta številka ne razlikuje med izseljenci in poslovnimi oziroma turističnimi potniki. Zaradi Putinove delne mobilizacije 300.000 moških septembra za boj v »posebni vojaški operacijij e še več tisoč Rusov zapustilo državo.

Vpliv na mednarodno oskrbo s hrano

Ukrajina je med največjimi svetovnimi kmetijskimi proizvajalci in izvozniki pšenice ter je pogosto opisana kot »žitnica Evrope«. Na začetku invazije so ruske kopenske sile hitro zavzele ukrajinsko obalo Azovskega in Črnega morja vzhodno od mesta Herson, ruska mornarica pa je uvedla blokado ukrajinskih pristanišč in zagrozila z amfibijskim napadom na pristaniško mesto Odesa. To je preprečilo izvoz ukrajinske letine žita iz leta 2021 po morju in sprožilo veliko mednarodno prehransko krizo. Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo je marca opozorila, da bi se lahko cene hrane na svetu zaradi vojne zvišale za do 20 %.

Ukrajina in partnerske države so si prizadevale povečati izvoz po kopnem, vendar s tem niso mogle nadomestiti izgubljene zmogljivosti pomorskega prometa. Poleg tega je Ukrajina obtožila Rusijo, da je ukradla »več sto tisoč ton žita« iz dvigal in drugih skladišč po okupirani Ukrajini ter ga prepeljala v okupirana pristanišča za izvoz. Poraz ruskih sil na Kačjem otoku 30. junija je prinesel delno olajšanje, saj je Ukrajina odprla dve pristanišči ob Donavi, Reni in Izmail.

Združeni narodi in Turčija so 22. julija posredovali pri sporazumu med Rusijo in Ukrajino o varnem izvozu ukrajinskega žita po morju, ki je znan kot črnomorska pobuda za žito. Prvo plovilo z žitom je iz Odese odplulo 1. avgusta, do 26. avgusta pa je Ukrajina po besedah predsednika Zelenskega v skladu s sporazumom izvozila 1 milijon ton žita.

Zločini zoper kulturno dediščino

Do konca maja so ruske sile uničile ali poškodovale 250 muzejev in institucij v Ukrajini. Ocenjuje se, da je bilo izropanih 2000 umetniških predmetov, Rusija pa naj bi imela tudi posebne enote, ki izsledijo in prilastijo starine, kot so skitski artefakti iz arheoloških izkopavanj ter jih nato preselijo v Rusijo. Pomembna dediščina, ki je bila uničena med invazijo, vključuje samostan Vseh svetih v Donbasu in hišo ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega v Trostjanecu.

 

Glavna članka: Vladni in medvladni odzivi na rusko invazijo v Ukrajino (2022) in Nevladni odzivi na rusko invazijo v Ukrajino (2022).

Invazija je prejela široko mednarodno obsodbo vlad in medvladnih organizacij, odzivi pa so vključevali nove sankcije proti Rusiji, ki so sprožile obsežne gospodarske učinke na rusko in svetovno gospodarstvo. Evropska unija je financirala in dostavila vojaško opremo Ukrajini. Blok je uvedel tudi različne gospodarske sankcije, vključno s prepovedjo letenja ruskih letal v zračnem prostoru EU, prepovedjo sistema SWIFT za nekatere ruske banke in prepovedjo nekaterih ruskih medijev. Odzivi na invazijo so bili zelo različni in so vključevali širok spekter zadev, kot so odziv javnosti, odzivi medijev, prizadevanja za mir in preučevanje pravnih posledic invazije.

Invazijo je na mednarodni ravni obsodila širša javnost. Protesti in demonstracije so potekali po vsem svetu, tudi v Rusiji in delih Ukrajine, ki jih je zasedla Rusija. Na družbenih omrežjih so se širili pozivi k bojkotu ruskega blaga, hekerji pa so napadali ruske spletne strani, zlasti tiste, ki jih je upravljala ruska vlada. Po invaziji se je povečalo protirusko razpoloženje do Rusov, ki živijo v tujini.

• Časovnica ruske invazije v Ukrajino (2022)