Trubarjevo priznanje

Ljubi rojaki, veste, kaj letošnji »varuh kulturne (pisne) dediščine« napravim, ko naletim nanjo? Najprej jo fotografiram, besedila po možnosti prepišem (npr. tista z nagrobnikov ali iz pisem), opremim z licenco proste dostopnosti in uporabnosti in postavim na javno spletno mesto, kjer si lahko vsakdo, kadarkoli, zastonj in za kakršen koli namen postreže z njo. Temu ne bi ravno rekel varovanje, kot si varovanje običajno predstavljamo. Stresem se ob misli, da bi morali kulturno dediščino, ki je zaradi starosti že v javni lasti, varovati tako, da bi jo zaklepali v vitrine in trezorje ali spravljali v ognjevarno, potresno varno, poplavno varno klet, nasploh mi je brambovski ali zaščitniški odnos do kulturnih dobrin tuj in vzdrževanje njihove nedotakljivosti nesprejemljivo. Če hočemo biti kulturni, moramo kulturo uporabljati, jo živeti vsak dan, ne le za nedelje in praznike.

Veste, kaj me ovira pri početju, ki sem ga opisal? Slovenska zakonodaja, konkretno Zakon o varstvu kulturne dediščine, Zakon o avtorskih pravicah, Zakon o varovanju zasebnosti, Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva. Na prvi pogled so zelo podobni zakonom drugih držav, vendar imajo drobne, nezaupljive, poniglave dodatke, ki se začenjajo s toda, ki razpolaganje Slovencev z domačo kulturno dediščino ovirajo in jo v primerjavi z dediščinami drugih, bolj prosvetljenih držav postavljajo v podrejeni položaj: po slovenskih zakonih kulturnih spomenikov ne smemo kar tako fotografirati, tudi če stojijo na javnem mestu, če jih že lahko fotografiramo, slike ne smemo objaviti in če jo že lahko objavimo, moramo jamčiti, da z njo ne bomo zaslužili, ali pa jo moramo objaviti na kakem tujem strežniku, do katerega roka slovenske pravice ne seže. Takó zakonsko varovana dediščina je mrtva dediščina. Ni čudno, da potem študent, ko ga vprašaš po teh rečeh, navaja tuje umetnine in spomenike, ker ti so za razliko od slovenskih prosto dostopni. Ni neki Ahmad Šami iz Sirije tisti, ki ogroža slovensko kulturo, sami jo ogrožamo s svojo zastarelo restriktivno, digitalnemu času tujo in zato kulturno destruktivno zakonodajo.

Kaj lahko na praznični dan, kot je 3. december, sklenemo v dobro kulturne dediščine? Da javne inštitucije, NUK, dLib, muzeji, arhivi in druge knjižnice ves svoj inventar čim prej digitalizirajo in po zgledu evropske digitalne knjižnice Europeane ponudijo v spletni konzum pod licencami Ustvarjalne gmajne (Creative Commons), občani pa do dediščine ne gojimo obrednega nedeljskega občudovanja od daleč, ampak živimo z njo na vse mogoče načine: jo popisujemo, raziskujemo, prispevamo vanjo, kar najdemo po starih škatlah doma, ponujamo v kreativno uporabo.

NUK-u se lepo zahvaljujem za Trubarjevo priznanje. Letos ste se odločili za človeka, ki varovanje in ohranjanje in promocijo razume v skladu s spremembami, ki jih je v naše življenje vnesel digitalni čas, in se zaradi tega včasih znajde v konfliktu. Priznanje jemljem kot znamenje in kot obet, da je slovenska kulturna dediščina, pisna in druga, pripravljena za vstop v nove čase. Pravzaprav je z eno nogo že v njih. Naj vanje postavi še drugo nogo.